Potem ko so slovenski ljubitelji alpskega smučanja v minuli sezoni spremljali pravljično zgodbo, je znova na vrsti drama. Ta je skozi leta postala bolj ali manj stalna spremljevalka ekipe Tine Maze. Ko Črnjanki ne gre, se zdi, da se bo še nebo zjokalo od žalosti in jeze, ki puhtita iz ekipe. Ko zmaga ali se uvrsti na stopničke, bi še smejoče se sonce delalo kolesa, kot jih z otroško igrivostjo v ciljni areni izvaja najboljša slovenska športnica zadnjih let. Smeh in solze, pekel in raj, diametralno nasprotni zgodbi je bilo mogoče spremljati v soboto in nedeljo.
Nekaj podobnega je bilo značilno za Mazejevo predvsem pred dvema letoma, ko je večkrat slab nastop že naslednji dan popravila s sijajno predstavo. Ko je vodja ekipe Andrea Massi v soboto v Slovenijo vrgel besede z vonjem po dramatičnosti, je s kritiko morda hotel v Mazejevi prebuditi žival, kot sam večkrat reče. »Tina je imela velike težave s koncentracijo že na ogledu. Z mojim pomočnikom Walterjem Ronconijem nista našla skupnega jezika. To ni trenerjev problem, ampak Tinin, ki ne sprejema spremembe. Gre za njen značaj, ki ga že dolgo poznam. Po veleslalomu je možno vse, tudi zamenjava trenerja,« je, potem ko je Mazejeva v soboto napačno ocenila enega od zavojev in superveleslalom končala ob progi, vrelo iz Andree Massija.
Koliko časa bo ostal Ronconi?
Verjetno je želel odgnati melanholijo in priklicati borbeni značaj. Na včerajšnji prvi veleslalomski progi, ki jo je izpeljala previdno, je ta še sramežljivo kukal izpod njene čelade, na drugi je prišel na plan kakor zlatorumena svetloba, ki je oblila St. Moritz in smučarkam ponudila idealne pogoje za tekmovanje. Kaj se je v 24 urah med obema tekmama dogajalo v ekipi Tine Maze, kako vroče so bile glave (menda precej) in ali je Massi resno mislil, ko je govoril o možnosti zamenjave trenerja Walterja Ronconija, bo verjetno ostalo za štirimi zidovi hotelskih sob ali pa bo, kar je bolj verjetno, na dan pricurljalo kasneje. Jasno je le, da je bil rezultat takšen, kot sta si Massi in Mazejeva želela. Po ničli je sledil znan scenarij: Črnjanka je veleslalom končala na tretjem mestu in se devetič uvrstila na zmagovalni oder v St. Moritzu.
Tudi reakcija aktualne zmagovalke skupnega seštevka svetnega pokala je bila enaka kot v večini primerov: ko bi še nebo jokalo, je z dolgim obrazom in brez besed za navijače v Sloveniji zapustila ciljno areno. Ko bi še sonce delalo kolesa, je bila bolj zgovorna. »Odvalil se mi je kamen od srca. V prvi vožnji sem bila še zadržana, potem je bilo lažje. Težko je smučati, ko te razjedajo dvomi. Ta rezultata in ta vožnja so zelo pomembni. Ni mi treba preveč misliti, ampak moram le smučati,« je ugotavljala po finalni veleslalomski preizkušnji. Ko je prečkala ciljno črto, je dvignila pest in zamahnila z roko, kot bi želela reči, da vendar še ni pozabila smučati, kot se je morda komu zdelo dam pred tem. »V soboto nam je šlo vse narobe, v superveleslalomu si takih napak ne smeš privoščiti. Ko proge ne ocenim dobro, se mi dogodijo napake. Ne bi si jih smela privoščiti, sploh ne, ker hitro lahko izgubim pravi občutek. Mislim, da je Walter razumel, kaj je bilo v soboto narobe. Težave so in je treba čim prej reagirati. Walter se mora to še naučiti. Če gre kaj narobe, to ni tragedija, ampak je treba takoj reagirati in iti naprej. S tem imamo vsi težave, ampak se učimo,« je z olajšanjem dejala Tina Maze in sporočila, da ekipa ostaja enaka. Tako bo tudi jutri, ko bo v Courchevelu slalom, trener Ronconi. A to še ne pomeni, da se Massiju ne toži po Liviu Magoniju, tihemu možu z delovnimi rokami iz Bergama, ki je včeraj kot trener italijanske reprezentance postavljal progo.
Ali je bil v St. Moritzu postavljen temeljni kamen, na katerem bodo v olimpijski sezoni zrasli novi mejniki slovenskega smučanja, bodo povedali naslednji dnevi, tedni, meseci. Tudi to, ali bo Ronconi do konca sezone ostal v ekipi, je nemogoče predvideti že zdaj, sploh ne po burnih dnevih v St. Moritzu. Mazejeva in Massi sta nepredvidljiva, zamenjave v ekipi sredi sezone pa ne bi bile nič novega. Po nekaterih informacijah Mazejevi za zdaj zamenjava trenerja ne diši, medtem ko naj bi bila takšna rešitev bližje Massiju. Ta je v soboto napovedal, da bo v nedeljo sam Mazejevo spremljal na ogledu proge, a ga potem ni bilo ob njej. To je znak, ki namiguje na trenja, o čemer so včeraj govorili glasovi iz Švice.
S precej večjo jasnostjo je mogoče razmišljati o nečem drugem. Težave Tine Maze na začetku te sezone so predimenzionirane, pri čemer je vprašanje, kdo ima več zaslug za to: drama, ki jo igrajo v ekipi, ali res javnost, o kateri Massi pravi, da ne razume, da do takšnega padca forme včasih pač pride. Slabši rezultati po neponovljivi sezoni, kot je bila minula, niso tako presenetljivi, kot se morda zdi. Massi ve, da je vse v glavi in da je ključna reakcija na težave. Večkrat sta se s partnerico že izkopala iz nje, čeravno je včasih to zahtevalo kolateralno škodo, in ni razloga, da ne bi verjeli, da se jima bo spet posrečilo. Vprašanje je bolj, kdaj jima bo uspelo in kakšni bodo tokrat stranski učinki.
Lavtarjeva pogleduje proti 16. mestu
Da začetek sezone ni le v znamenju Tine Maze, skrbijo druge alpske smučarke. Predvsem Ilka Štuhec in tudi Katarina Lavtar ter Maruša Ferk, ki so že osvojile točke. Štuhčeva si je želela bolje smučati na superveleslalomu (25. mesto), a je spet pokazala, da je njena pripravljenost dovolj visoka, da lahko osvaja točke tudi, če stori kakšno napako. »S svojo vožnjo nisem najbolj zadovoljna. Preveč je bilo napak, nekaj zavojev pa mi je lepo uspelo. Kadar pred superveleslalomom ni smuka, je ogled zelo pomemben, toda progo sem si kar dobro zapomnila,« je dejala Ilka Štuhec. Bolj je bila včeraj zadovoljna Katarina Lavtar. S 24. mestom (na drugi progi je izgubila eno mesto) je dosegla najboljšo uvrstitev v karieri in drugo med dobitnice točk. »Tudi kadar mi ne gre, se skušam kaj naučiti. Očitno se mi je to obrestovalo, kajti potem ko mi na ravnini v Beaver Creeku ni šlo, sem trenirala ravno na takšnem terenu,« je povedala Katarina Lavtar, ki meri še nekoliko višje, proti uvrstitvi na olimpijske igre. Na začetku sezone se je zdelo, da za nastop v Sočiju nima veliko možnosti, zdaj je uresničitvi sanj vse bližje. Olimpijska norma je uvrstitev med najboljših 16. Če si na drugi progi ne bi v zgornjem delu nabrala nekoliko previsokega zaostanka, bi bila blizu že včeraj, a priložnosti za napredek po lestvici navzgor bo še nekaj.
