Olimpijske igre je budno spremljal tudi letos. Še posebno veselo je bilo drugega avgusta, ko sta bila ob 20-letnici bronaste kolajne četverca, v katerem so bili poleg Klemenčiča še Sašo Mirjanič, Sadik Mujkič in Milan Janša, Luka Špik in Iztok Čop tretja v Londonu. O športu in še marsičem se je 40-letni Gorenjec razgovoril nekega jutra ob Blejskem jezeru.

Vaša restavracija je v ulici Svobode, kar je v skladu z vašim značajem. Svoboda vam prija, kajne?

Svoboda mi zelo odgovarja na vseh področjih. Ne maram biti utesnjen. Vedno pa imam rad ob sebi nekoga, ki mi daje smernice.

Niste samosvoji?

Včasih sem preveč, kar me včasih moti. Sem trmoglav.

A ko ste morali trdo trenirati, ni bilo časa za svobodo.

Drži, kajti pri veslanju gre za ekipo, razen v enojcu. Tudi znotraj ekipe si znam poiskati svoj prostor pod soncem. Večkrat sem iskal svobodo v ekipi, včasih še preveč.

Je bil trener Miloš Janša zaradi tega jezen?

Velikokrat. Mislim, da si je kar malo oddahnil, ko sem nehal. Takrat sem rekel, da bodo prišli drugi, ki mu bodo rahljali živce.

Morda je ta Luka Špik?

Morda. Svoboda mi odgovarja. Pri veslanju je to težko oziroma jo je treba poiskati v okviru zmožnosti. Jaz sem v članski konkurenci veslal v četvercu brez krmarja, kar pomeni, da morajo štirje funkcionirati, kot bi bili eden.

In ste se značajsko ujeli...

Morda ne vedno, a na koncu smo se. Za Čopa in Špika tudi pravijo, da sta si karakterno različna. Drži, toda v eni točki sta si tako blizu, da si bliže ne bi mogla biti.

V kateri točki?

V točki veslanja. To sta zdaj tudi pokazala. Vsi so ju že odpisali in dejali, da jima ne more več uspeti. Morda vsakemu posebej res ne more, ampak skupaj jima pa lahko. Treba ju je gledati kot celoto, saj sestavljata dvojni dvojec.

Zelo dobro ju poznate. Špik velja za zabavljača, Čop za resnega moža. Kako se jima je uspelo uskladiti?

Prav gotovo gre za visoko stopnjo profesionalizma. Skozi kaj vse sta morala iti po vseh letih zmagoslavja in tudi Pekingu, ki je bil razočaranje. Dve leti sta gradila za letošnji drugi avgust.

Lani na svetovnem prvenstvu pa ni šlo.

Seveda ne, a sta točno vedela, zakaj. Zaupala sta sama vase. Prilagodila sta se drug drugemu. V Beogradu sta bila letos tretja, pa brez kolajne ostala v Luzernu, v Münchnu se sploh nista uvrstila v finale. A sta točno vedela, zakaj so se posamezne stvari dogajale. Zaupala sta sama sebi. Učila sta se na napakah. Ravno izkušnje so na koncu prišle do izraza. Vprašanje je, kaj bi bilo, če bi bile proge enakovredne. Prepričan sem, da bi zmagala. Morala bi zmagati. To je bila ena najboljših tekem v njuni karieri.

Je pravilen vtis, da sta bila letos najbolj povezana in sproščena?

Zagotovo. Hkrati je bil to po drugi strani velik pritisk. Posebno mojstrstvo je prenašati ta pritisk. To je bila Iztokova zadnja tekma. Veliko ljudi je bilo po slovensko nevoščljivih in so dejali, da je že za v penzijo. Ravno ti zdaj pravijo, kako je dober.

Kakšen odnos imata Čop in Špik?

Profesionalen. Ta beseda je najbolj primerna glede na vse, kar se je dogajalo in se dogaja med njima. Že če si z nekom štiri ure na dan na razdalji pol metra, zna bit utrujajoče. Če delaš v pisarni, imaš nekoga vrh glavi, ki sedi v drugem prostoru. Čop in Špik pa sta bila v čolnu priklenjena drug na drugega. Poleg tega sta morala biti osredotočena, da je bilo veslanje do stotinke sekunde enakomerno. To je vrh usklajenosti.

Kakšna je bila vaša vloga v bronastem četvercu v Barceloni?

Nisem imel nikakršne vloge (smeh), ker sem bil najmlajši. No, neko vlogo sem vendarle imel. V bistvu le to, da sem poslušal ostale in jim sledil. Takrat sem bil zelenec. Šele pet let sem veslal, leta 1987 je bila moja prva sezona. Pri 20 letih nisem vedel, za kaj v življenju gre. Ko smo se začeli pripravljati na olimpijske igre, druge možnosti za sestavo četverca, kot je bila ta, ni bilo. Sam sem še v času Jugoslavije precej menjal partnerje. Veslal sem s Fabjanićem iz Reke, Mihajlovićem iz Osijeka, Šubićem iz Zagreba. Bil sem tudi v osmercu in dvojnem dvojcu. Leta 1992 je bila situacija malo čudna, po drugi strani jasna. Čop in Žvegelj sta bila formiran dvojec, potem smo bili Mujkič, Mirjanič, Janša in jaz. Druge izbire kot sestava četverca nismo imeli. Sam se teh zadev nisem zavedal. Vse drugo mi je šlo po glavi.

Na primer?

Malo sem bil "luftar", ni se mi ljubilo vedno trenirati.

Pri veslanju tako ne gre.

Ravno to je tisto. Talent prav gotovo imam, drugače to ne bi šlo skupaj. Imam tudi trmo in voljo. Ko se odločim za neko stvar, vztrajam.

Vas je res mama nekaj mesecev pred olimpijskimi igrami nagnala na vadbo, ko ste zaspali?

Drži. To je bilo morda odločilno. Mama me je zbudila in vprašala, ali grem na trening. Rekel sem ji, da bom že šel. Večkrat je rekla, naj grem, jaz pa sem ji odvračal: "Saj bom šel." Takrat ji je bilo dovolj. Vprašala me je, ali hočem iti na olimpijske igre, in rekla, da se ne bo več z mano ukvarjala. Ko je rekla zadnjo besedo, sem si dejal, da se moram začeti sam s sabo ukvarjati. In sem šel na trening.

Potemtakem ste izpustili kakšen trening v tistih časih?

Preveč sem jih izpustil. Četverec je najmanj dvakrat neuradno razpadel. Milošu Janši sem naredil kakšen siv las. Priznam.

Sta imela z Janšo zaradi tega konflikte?

Konflikti prihajajo na vseh področjih življenja. Seveda sva jih imela. A mislim, da imava zelo korekten odnos. Če si z nekim človekom skupaj več kot 20 let, obstaja neka vez, ki bo vedno obstajala, ne glede na to, kaj se je dogajalo med nama.

Lani, ko sta se z Milanom Janšo želela kvalificirati na svetovno prvenstvo na Bledu, pa Miloš Janša ni bil najbolj navdušen?

Od vsega začetka ni verjel v ta projekt. Potem je morda počasi začel verjeti. To je zame še uganka. Mogoče ni niti točno vedel, kakšni so najini cilji in želje. Nikogar nisva želela ovirati pri treningu. Hotela sva veslati v dvojcu s krmarjem. To je nastalo iz enega "štosa", potem se je izkazalo, da bi se nekako dalo. Malo so naju ustavile zdravstvene težave. Kolikor sva bila neumna, da sva se v to spustila, sva bila potem tudi pametna, da sva odnehala. Ni mi žal tistega leta treninga. Ko smo gledali finale dvojcev s krmarjem, je bilo jasno, da realno gledano ne bi mogla biti zraven.

Vedno ste bili naklonjenim nenavadnim idejam?

Saj sem še. Nisem predstavnik monotonega življenja. To je prekratko. Neumno se mi zdi, da je vsak dan isti. Zmeša se mi, če dva dni zapored počnem iste stvari. Če zanimivih reči ni, jih poiščem. Idej imam neomejeno veliko. Pol jih ne upam povedati, pol jih ne upam izpeljati.

Povejte eno, ki je doslej niste upali oznaniti?

(Smeh.) V zadnjem obdobju sem se naučil, da so nekatere stvari zgolj moje in jih delim le z najbližjimi. Ali celo le s seboj.

Ljudje vas morda po drugih stvareh še bolj poznajo kot po športu.

To je sestavni del mojega življenja. S tem, kar se piše in govori, sem opravil. Dokler bom sam vedel, kaj počnem in da to počnem dobro, me ostalo ne zanima. Naj pišejo, rišejo, govorijo, kar hočejo. Jaz in moji najbližji vemo, kakšna je moja zgodba. Včasih je bila narobe prikazana. Če ljudje s tem polnijo sami sebe in če morajo dodati še par sočnih besed, naj to počnejo. Vsako stvar je treba pogledati z dveh plati. Treba se je postaviti tudi na drugo stran. Morda so zgodbe kakšnih novinarjev in urednikov veliko bolj zanimive. Zelo hitro se stvari v življenju lahko obrnejo. To je že marsikdo občutil.

Ampak vi ste javna osebnost.

Sem, ampak neki novinar je tudi javna osebnost, kajne?

Nekateri so.

Kaj ne bi bil zanimiv članek o tem, da se je nekemu novinarju nekaj zgodilo. Tudi to bi bilo zanimivo brati. Treba se je postaviti v čevlje drugega. Predvsem pa je treba preveriti informacije.

Kaj vas je pripeljalo do tega, da zdaj bolj čuvate zasebnost?

Saj tako zelo spet ne pazim na zasebnost. Gre bolj za to, da izbiram, komu dam intervju. Zadnjič me je poklicala neka novinarka, niti dama ji ne rečem. Poklicala me je, bila je sicer vljudna. Vprašala me je, ali je v olimpijski vasi res toliko razvrata. Skoraj bi mi telefon padel iz roke, ravno ko sem bil na kosilu. Vprašal sem jo, na kakšen razvrat misli, ker obstaja precej različnih razvratov. Dejala je: "Saj veste, saj veste." Rekel sem, da ne vem, da mora biti bolj natančna, naj gre z besedo na dan. Rekla je: "Seksualni, seksualni!" Rekel sem ji, da je najprej to odvisno od tega, kako nekdo jemlje seksualni razvrat. Za nekoga je razvrat že, če se dva homoseksualca držita za roko in se poljubljata. Rekel sem ji, da je najbolje, če gre sama v olimpijsko vas in se prepriča.

Se vam zdi vseeno zanimivo, da razdelijo na tisoče kondomov v olimpijski vasi?

V olimpijski vasi v Londonu tisti dan, ko sem bil tam, nisem videl niti enega kondomata, nobenega kondoma, niti porabljenega niti celega. Saj si ljudje sploh ne znajo predstavljati, kaj olimpijske igre so. V olimpijski vasi je 14.000 ljudi neštetih kultur, ras, jezikov...

To je eden najlepših vidikov olimpijskih iger?

Seveda. Lahko bi cele dneve le sedel pred jedilnico in opazoval te ljudi. To so občutki, ki se jih ne da opisati. Zato so olimpijske igre tako velik dogodek. Pride si ga ogledat na milijone gledalcev. Če razdelijo med nekaj milijonov ljudi 13.000 kondomov, ne vidim nobenega razvrata. Zakaj pa nihče ne piše, da so prodali ne vem koliko ton mesa ali litrov piva? A ni to še bolj zanimivo?

Očitno vam je multikulturnost pri srcu.

Zelo. Rad potujem, spoznavam nove ljudi, običaje... Te stvari naredijo vtis na človeka.

Znamo v Sloveniji to ceniti?

Kje pa! Mi smo... Mi smo... Ne znamo ceniti nobene stvari. Za nas je vse slabo, nič se ne da... Veliko stvari bi se lahko naučili, če bi šli dva koraka stran v Avstrijo, ki je zgledna država. Živijo umirjeno, imajo visok standard in se imajo lepo. Mi smo res nekaj posebnega. Vsak obsoja drugega. Ljudje gledajo, kako so drugi oblečeni, kakšen avto vozijo, kje živijo... Če bi vso to energijo obrnili sebi v prid, bi se verjetno izboljšal standard.

Očitno ste to miselnost občutili na svoji koži.

Seveda in še vedno občutim. To dopovedat enemu Slovenčku... Je bolje, da začnem kamne razbijati. Slovence bi kar malo razselil po vsem svetu za nekaj tednov.

Da bi videli, da doma nimamo tako velikih težav, kot se nam zdi?

Brez skrbi. Malo naj gredo pogledat, kako ljudje drugje živijo. Nekateri na precej višjem standardu, drugi na nižjem, a imajo druge vrednote. Pri nas gredo nekatere vrednote povsem navzdol.

In katere so naše vrednote?

Največja slovenska vrednota je zavist. Veliko bi morali spremeniti.

Gre za obrambni mehanizem?

Izključno za to gre. Namesto da se ljudje sprašujejo, kaj delajo drugi, naj se vprašajo, kaj bodo naredili sami, da jim bo jutri bolje. Najlažje je jamrati in reči, da se nekaj ne da. Če nimaš visoko postavljenih ciljev, ne moreš doseči niti najnižjih. Če si visoko postavljaš cilje, stremiš k njim in ti uspe vsaj kaj majhnega. Seveda se včasih zgodi, da ne dosežeš niti 20 odstotkov cilja, a to ni neuspeh.

Lahko vzameva za primer Petra Kauzerja. Za cilj si je postavil zlato kolajno, na koncu pa bil šesti. Je to neuspeh?

Ah, bučki slovenski. Halo. Njemu očitno ustreza, da govori o zlati kolajni. To ni nič narobe. Ampak Slovenci takoj pravimo, da se hvališ, če se izpostaviš. Ko je bil šesti, so rekli: "Prav mu je, kaj se pa hvali." Ampak dosegel je šesto mesto na olimpijskih igrah! Je kdo štel vse kvalifikacije, ki jih je moral prestati, da se je uvrstil na olimpijske igre?

Morda je ljudi zmotil njegov komentar o tistih, ki sedijo na kavčih in pišejo po forumih. Je bil ta odnos podcenjujoč, kajti tudi navijači so del športa?

Ne. Le direktno je povedal. Potem jih je seveda precej odšlo pisat na forume, kjer so skriti. Če bi bili podpisani s svojimi imeni, ne bi nič pisali. Zakaj bi moral jaz vam govoriti slabe stvari o gospodu, ki gre zdaj po cesti? Lahko grem do njega in mu povem, če me kaj moti. Ne vem, če bom ravno to naredil. Ne bom, kajne? Fino je govoriti po ovinkih in ko smo vsi skriti.

Se teh načel držite v vsakdanjem življenju?

Skušam se jih. Povsem pa to ni možno.

Zaradi družbe ali vas?

Oboje. Včasih zaradi sebe, včasih zaradi družbe. Skušam se jih pa držati.

Ste razmišljali o življenju v tujini?

Sem. Pol leta sem bil v Avstraliji. Vprašanje je, kako bi se vse skupaj razpletlo, če se ne bi vrnil zaradi olimpijskih iger. Leto dni pred igrami v Sydneyju sem bil tam. Če bi bil kje drugje, bi se moje življenje verjetno drugače zasukalo. Takrat so me vsi odpisali. Imel sem pet operacij na trebuhu, ki je bil povsem razparan. Iz razočaranja in ker sem malo drugače razmišljal, sem šel v Avstralijo. A v Sydneyju so me informacije o olimpijskih igrah bombardirale vsak dan. Z Milanom Janšo sva se pogovorila. V treh dneh sem si premislil, se vrnil na trening in potem odšel na igre v Sydney ter kasneje v Atene.

In bili v Sydneyju četrti. Četrtih mest je bilo kar precej.

Dvakrat na olimpijskih igrah, v Atlanti in Sydneyju, ter trikrat na svetovnih prvenstvih.

Občutek ni bil prijeten?

Ne, ni bil. Toda potem ko sem bil vso kariero prepričan, da so četrta mesta zares slaba, sem bil v Atenah deveti. Takrat sem videl, da so četrta mesta fenomenalna. Odvisno, kako visoke cilje si postaviš. Slovenci tega ne znamo ceniti. Po desetih letih za nas niti diamantna kolajna ne bi bila dovolj.

Premalo spoštujemo športnike?

Halo? Biti 20. na olimpijskih igrah je dosežek, ki ga je treba ceniti.

Gre bolj kot za uvrstitve za način življenja in vrednote, ki jih športnik med tem pridobi?

Zagotovo. Meni je dal šport vse. Trdo voljo, delovne navade, disciplino... Iz vsake izkušnje je treba določene stvari potegniti in potem si zares zmagovalec. Šport je šola za življenje. Država pa tukaj ne odigra nobene vloge ali minimalno.

Iščejo le koristi, ko se je treba slikati s športniki?

Seveda. Zdaj je vse super. Vsi so šampioni. Tiste denarce bodo razdelili v štirih letih... Lepo vas prosim... Še mesec ali dva bo evforija, potem bo spet zatišje. Namesto da bi raje naredili en sistem.

Tomo Levovnik pravi, da v Sloveniji nimamo sistema in da smo uspešni le zato, ker imamo posameznike z veliko volje.

Natanko tako. Toma Levovnika zelo spoštujem.

Ste veliko potovali?

Sem in še veliko potujem.

Kam greste najraje?

Brez dvoma v Avstralijo. Tam so ljudje, verjetno zato, ker so tako oddaljeni, sproščeni. Najraje imam njihov tipični stavek: "No worries, mate." (Brez skrbi, prijatelj, op. a.). Pri njih se vse da, pri nas pa je preveč zategnjenosti. Bi predlagal Slovencem, naj gredo pogledat tja.

Včasih ste bili reden gost družabnih prireditev. Kakšni ljudje se jih udeležujejo?

Nekaj let sem se udeleževal srečanj "visoke družbe". Sto ljudi tam vidiš, za katere sploh ne vem, od kod so prišli. Vedno je en in isti krog ljudi. Okoli 500 ljudi, ki se jim vsako leto pridružijo junaki resničnostnih šovov. To je čisti nateg. Na sebi imajo ponaredke ali ukradeno robo, avtomobile na lizing, živijo na petih kvadratnih metrih. Seveda ni nič slabega, če nosiš ponaredke. Slabo je, če se delaš lažnega frajerja. Tega je veliko. Ko je bilo zastonj, so bili vsi žejni, ko je bilo treba plačati, pa ni bil nihče več. Takrat smo škrti Gorenjčki vlekli pištole (denarnice, op. a.) iz žepa. A ne dolgo. Sem hitro spoznal sceno.

Zakaj tja ne zahajate več?

Saj grem občasno še vedno na kakšno prireditev, ampak izbiram, kam grem. Na začetku mi je prijalo. Priznam. Drugače ne bi hodil tja. Tam sem spoznaval ljudi. Na tej gnili sceni je nekaj v redu ljudi, ki sem jih spoznal ravno na takšnih srečanjih. Dobre stvari začneš črpati ven in se seliš v druge skupine.

Morda vas je tista novinarka vprašala o razvratu, ker veljate za ženskarja. Se tako počutite?

Ne, zagotovo ne. Ravno zato, ker sem javna osebnost, sem bil verjetno zanimiv za rumene medije. Včasih njihovega koncepta ne razumem, čeprav se trudim.

Verjetno je pa bilo nekaj na tem, da ste imeli v medijih znano partnerico.

Sem jo imel. Saj je imel vsak partnerico. Saj je imela morda tista novinarka še več partnerjev kot jaz. A ne bi bilo bolj zanimivo, če bi napisali, da je imela vsako noč drugega? (Smeh.)

Ampak ona ni javna osebnost in bi bila potem znana le po tem. Je v Sloveniji veliko takšnih ljudi?

Jaz takoj zamenjam z nekom, če želi biti še bolj znan. Vsak, ki ima tri minute časa, se prijavi na resničnostni šov in podobno.

A zakaj želijo biti znani za vsako ceno? Denarja v tem ni, trg je majhen. Kaj je lahko motiv?

To je fama, ki se vleče že iz prazgodovine naprej. Kje pa so zdaj vsi tisti ljudje iz Bara, Hiše slavnih... Saj se niti ne spomnim vseh tovrstnih bedarij. Ljudje so pa še tako neumni, da to gledajo. Kje so zdaj tisti zvezdniki iz resničnostnih šovov? Jih ni, kajne? Čudno... Je treba v življenju še kaj več narediti, kot se le kazati na televiziji in ubogi Sloveniji razlagati osebne težave. V tem se kaže tudi značaj Slovencev, kajti ne pogovarjamo se o tem, kako preživeti, ampak kako se je neka ženska slekla v resničnostnem šovu. (Smeh.) Tega sploh ne razumem (z roko se je prijel za glavo in zakrohotal, op. a.).

Morda bo koga od teh zanimalo, kakšen je zdaj vaš status - samski ali zaseden?

Vrniva se na začetek: moj status je svoboda. Vedno sem bil svoboden in vedno bom.