Športniki in družbena omrežja: veliko število všečkov ali sledilcev še ne pomeni, da si “in”

Komuniciranje je velika umetnost

V Sloveniji ni konkretne raziskave o tem, koliko športnikov samih ureja svoja družbena omrežja in koliko jih ima pri tem pomoč drugih. »A iz izkušenj lahko ocenim, da večina to počne sama. Toda ker imajo športniki načeloma malo časa, jim pomoč pride zelo prav. Ko pa športnik prestopi določeno raven, lahko ima svetovalce ali pomočnike. Pri tem se postavlja vprašanje, koliko je pametna in smiselna – še posebno pri twitterju, ki je zelo osebna zadeva – pomoč drugih, ker se lahko hitro izgubi pristnost komuniciranja, ljudje pa to takoj začutijo oziroma opazijo. Če bi športnik zaradi pomoči oziroma sodelovanja nekoga drugega začel nenadoma komunicirati na drugačen način, torej 'sterilno in politično', je to takoj opazno, on pa izgubi osebnostno noto. A vseeno sem prepričan, da zelo mlad športnik, ki misli, da ve vse na tem svetu, potrebuje nekoga, ki mu pomaga in svetuje na tem področju,« ponazarja Maselj in dodaja, da so družbena omrežja lahko tudi oblika delne samopromocije športnikov in kanal za (subtilno) oglaševanje.

Mnogi športniki so prepričani, da večje število všečkov in sledilcev pomeni, da so tudi bolj priljubljeni v javnosti. A Maselj se s tem povsem ne strinja: »Število ni edino merilo za uspešnost, priljubljenost, ljudskost, zanimivost posameznika, kluba ali športne zveze, čeprav mnogi ta statistični podatek jemljejo kot stvar prestiža. A nekdo, ki ima precej manj všečkov ali sledilcev, je lahko precej uspešnejši kot tisti, ki jih ima nekajkrat več. Če s tistimi, s katerimi komunicira, pravilno dela, je lahko kljub morebitnemu manjšemu številu simpatizerjev uspešnejši, boljši. Ustvarja dodano vrednost. Če zna športnik pravilno in pametno odmerjati informacije in komuniciranje, kar je velika umetnost, je zmagal.«

Z glavo le pri dvoboju v ringu

Slovenski boksar Dejan Zavec je na facebooku dejaven že sedem, osem let, na twitterju zadnja tri leta, na instagramu pa nima uradnega profila. »Nisem obseden z družbenimi omrežji, prav tako je težko kakovostno in časovno pokrivati vsa tri področja. Dnevno si zanje v povprečju vzamem od tri do pet minut, ob posebnih dogodkih in zadevah do maksimalno dvajset. Ne glede na vse pozitivne lastnosti družbenih omrežij moram priznati, da sem še vedno zelo velik zagovornik osebnega druženja in komuniciranja, torej stika iz oči v oči. Čeprav se zavedam, da so družbena omrežja tako sedanjost kot prihodnost sveta, da so vedno bolj razširjena in dostopna ter da lahko z njimi ubiješ ne samo dve, ampak več muh na en mah,« pojasnjuje Dejan Zavec, ki ima na facebooku več kot 87.000 všečkov.

Čeprav so po njegovih besedah na facebooku obstajali (ali še vedno obstajajo) trije, štirje profili Dejan Zavec, pravi, da nima slabih izkušenj z zlorabami. »S tem se ne ukvarjam in ne obremenjujem. Očitno imajo nekateri pač radi čudno vrsto zabave ali kakor koli že rečemo temu. Ko pride do tega, skušam druge obvestiti o tem. Sicer pa že moji sledilci lahko ugotovijo, kdaj kaj napišem jaz, kdaj pa kdo drug v 'mojem imenu'. Precej bolj oseben in zanesljiv kot facebook se mi zdi twitter, pri katerem je težje narediti lažen profil, poleg tega pa je že iz vsebine mogoče razbrati, ali gre za pravega ali lažnega avtorja,« meni Zavec, ki je bil po statistiki iz oktobra 2014 po številu tvitov med slovenskimi športniki na 13. mestu (6925). Na vrhu so bili hokejist Anže Kopitar (134.377) ter košarkarja Goran Dragić (76.030) in Saša Vujačić (68.217), med klubi in zvezami pa Olimpijski komite Slovenije (7568), Nogometna zveza Slovenije (6220) in nogometni klub Maribor (5896). Le kot zanimivost: na twitterju na svetovni ravni med športniki vodi Cristiano Ronaldo (več kot 30 milijonov tvitov), med klubi pa Real Madrid (dobrih 13 milijonov).

Zavec odločitev o tem, ali je smiselno še nekaj ur pred tekmo sodelovati na družbenih omrežjih ter s tem morebiti zmanjšati osredotočenost in dobro pripravo na športni dogodek, prepušča tako posamezniku kot zvrsti športa. »Zase lahko rečem, da si ne predstavljam, da bi bil nekaj ur pred dvobojem v ringu z glavo in mislimi kjer koli drugje. Nisem privrženec tega, da bi tik pred zdajci objavljal na družbenih omrežjih na primer fotografije iz garderobe ali zasebnega življenja, me pa načeloma ne moti, če kdo to počne. Sicer pa vsak odgovarja za svoja dejanja in njihove posledice. Jaz ne igram in ne želim biti na vsak način všečen, ampak se spontano odločam za svoje objave. Zato mi te zadeve ne povzročajo stresa in ne predstavljajo obveznosti,« dodaja Zavec.

Žalitve tudi na osebni ravni

Med slovenskimi športniki je med zelo dejavnimi na družbenih omrežjih tudi rokometaš Luka Žvižej. Na facebooku je od leta 2008 (takrat je igral na Madžarskem), na twitterju je začel med EP 2012 v Srbiji, najkasneje pa z instagramom, a ga v zadnjem času največ uporablja. »S pomočjo pametnega telefona seveda vsakodnevno spremljam družbena omrežja, objavljam pa ne vsak dan. Čeprav se z njimi veliko ukvarjam, pa nisem tako obremenjen z njimi, da bi to morala biti prva in edina pomembna stvar, ki bi jo moral opraviti v določenem dnevu,« pravi Luka Žvižej. Skupaj z bratom Mihom (igra rokomet v Franciji) sta v preteklosti poskrbela za veliko zanimivih fotografij in besedil, videoposnetkov, dobrodelnih akcij in podobnih zadev na družbenih omrežjih, a Luka dodaja: »Miha je vedno manj dejaven na tem področju. Večinoma je na twitterju, instagrama sploh nima, na facebooku pa bolj redko objavlja.«

O (ne)smiselnosti ukvarjanja z družbenimi omrežji pred pomembnimi tekmami in tekmovanji Žvižej pravi, da je morebitna prepoved lahko enaka tisti o prepovedi pitja kave ali česa podobnega. »Za večino športnikov je ukvarjanje z družbenimi omrežji pozitivna zadeva, ki jih sprosti, je vrsta zabave in veselje. A seveda le, če je v mejah normale – tako pisanje kot branje. Prepričan sem, da ni nič narobe, če športnik na dan tekme ali nekaj ur pred njo prek družbenih omrežij povabi ljudi k ogledu v živo ali na televiziji, jih pozove k navijanju, napiše kakšno pozitivno in spodbudno misel. Pred tekmo sicer redko kaj napišem, poskušam pa to storiti po njej s kakšno kratko mislijo, mogoče dodati še kakšno fotografijo,« svoje izkušnje opisuje Luka, ki ima poleg osebnega profila na facebooku še enega za navijače.

Na nedavnem SP v Katarju so bili slovenski rokometaši tarča kritičnih zapisov iz domovine na različnih družbenih omrežjih. »Mnogi so nam očitali, da preveč beremo različne spletne forume in podobne zadeve ter se z njimi obremenjujemo. A to ne drži, kajti zapisi, med katerimi so bili mnogi na primitivni ravni, so prihajali neposredno na naše strani in povezave na družbenih omrežjih. Take stvari hočeš nočeš vidiš in prebereš in čeprav poskušaš, da se z njimi ne bi obremenjeval, se te dotaknejo in te prizadenejo. Strinjam se s tem, da je vsaka kritika dobrodošla, ampak v Katarju smo doživljali žalitve na osebni ravni, na primer glede videza in podobnega. To je bilo seveda za nas precej huje kot kritike zaradi slabše igre. Najlažje je pač sedeti pred televizijo in pljuvati po drugih. V nas se je to dolgo nabiralo in v Katarju tudi eksplodiralo, čeprav verjetno ne na najprimernejši način. A zakaj bi mi vedno le poslušali in bili tiho, medtem ko drugi neupravičeno pljuvajo po nas?« se sprašuje Žvižej.