Šport se skozi leta z veliko hitrostjo spreminja. Praviloma postaja vse hitrejši, v ospredje pa vedno bolj sili profesionalizem, ki ga mnogi kolektivi ne dohajajo, zato doživijo klavrn konec. Pred desetletji je bilo kajpak bistveno drugače, saj je prevladoval amaterizem. Ker so športniki tedaj v prvi vrsti igrali za lasten užitek, mnogi pravijo, da je bila to romantična doba športa.
Z leti so se spreminjale prioritete
Ko je bil Aljoša Žorga aktiven košarkar, je profesionalizem ravno začel siliti v ospredje. Klubi so z igralci začeli podpisovati pogodbe, Žorga pa opaža, da je bilo v njegovih časih aktivne kariere pri košarkarjih več zagnanosti. »Za Olimpijo smo večinoma igrali študentje, predvsem pa smo prihajali iz Ljubljane in drugih krajev po državi. Če si nosil zeleno-beli dres, si čutil veliko pripadnost do kluba, zdaj pa je seveda drugače. Košarkarji vsako leto prihajajo in odhajajo. Razumljivo je, da se obnašajo kot profesionalci. Košarka je za njih posel,« pravi Aljoša Žorga, ki je z jugoslovansko reprezentanco na svetovnem prvenstvu leta 1970 sodeloval pri pravljični zgodbi, ki se je v Tivoliju končala z zlato kolajno domače izbrane vrste.
Ko se je košarka začela razvijati, so jo v Ljubljani igrali na odprtem igrišču pod Cekinovim gradom, šele kasneje se je vrvež preselil v dvorano Tivoli, ki še zdaj obratuje. Žorga pravi, da je bila hala zelo hitro polna do vrha, vzdušje pa zelo živahno predvsem ob derbijih z močnimi hrvaškimi in srbskimi klubi. »Gledalci so bili zelo blizu igrišča, zato je bila atmosfera dostikrat prav peklenska. Takratna kulisa se težko primerja z zdajšnjim obdobjem. Stožice so bistveno večje, zato jih je težko napolniti, pa tudi tribune so visoke in bolj oddaljene od dogajanja,« pravi naš sogovornik, ki je med kariero veliko prostega časa preživel s soigralci. Družili so se predvsem v gostilni Šestica, ki je bila tedaj zelo priljubljena. »Včasih smo šli skupaj tudi smučat. Danes so prioritete drugačne, način življenja v Ljubljani pa ponuja številne druge možnosti za zabavo,« pristavi.
Prihod tujcev spremenil položaj
Janko Popovič je bil dolgoletni hokejski funkcionar. Sedel je v predsedstvu jugoslovanske hokejske zveze, kasneje pa je vodil tako Olimpijo kot slovensko krovno hokejsko organizacijo ter tako od blizu spoznaval evolucijo športa. »Ko igralci še niso imeli pogodb, smo jim nudili določene ugodnosti, ki so bile povezane predvsem s tem, da smo jim omogočali obede v posameznih mestnih gostiščih. Položaj se je naglo spremenil, ko so v Ljubljano začeli prihajati tuji hokejisti, ki smo jim morali urediti bivanje in plačo. Ko so tujci prihajali tudi v druge klube, je šla ta veriga v nedogled, vendar je bilo včasih vendarle lažje obvladovati kolektiv kot danes. Interesi so zdaj drugačni, državna podjetja vlagajo vse manj v šport, denar iz mestne blagajne pa je zanemarljiv,« meni Janko Popovič.
Prejemnik Bloudkove nagrade opaža, da je dandanes globalizacija poskrbela za neposredne televizijske prenose praktično vseh najpomembnejših športnih dogodkov, zato pravi, da je gledalcev na domačih prireditvah manj. »Spremenil se je tudi odnos med moštvom oziroma klubom in občinstvom. Pred praznimi tribunami seveda ni užitek igrati. Manjkajo naboj, privlačnost, pristni odnos med posameznimi športniki...« ugotavlja Popovič. Na slovenski klubski hokejski sceni pogreša predvsem skladno kakovost in večjo konkurenčnost klubov. »Tekma med Olimpijo in Jesenicami je bila nekdaj pravi športni praznik, danes pa obračun večnih tekmecev sicer privabi nekaj več zanimanja, a to še zdaleč ni to, kar smo že gledali. Narediti bi morali več, da bi se slovenski hokej okrepil, kar pa je dolgotrajen proces. Poglejte, slovenska reprezentanca žanje izjemne uspehe, a praktično vsi hokejisti igrajo v tujini, Hrvati pa imajo denimo v Zagrebu izreden klubski hokej, a je slabša reprezentanca,« je naredil primerjavo.
V kapitalizmu ugaša druženje
Ugledni športni delavec Tomo Levovnik opozarja na komercializacijo. Prepričan je, da se je z začetkom kapitalizma izgubil pomemben element v športu – druženje. »Včasih društva niso bila namenjena le športnikom, pač pa je šport pomenil družbeni del tudi za njihove starše in funkcionarje. Ravno zato smo gradili sokolske domove. S komercializacijo se je to začelo odmikati, ampak takšna je pač narava življenja. Če malo pogledate okoli, boste videli, da se ljudje v blokovskih soseskah vse manj družijo med seboj. Stiki med ljudmi izginjajo,« pravi Levovnik, ki je med drugim poznan kot verodostojen kritik slovenske športne sfere.
Levovnik je bil v času razpada nekdanje Jugoslavije nasprotnik številnih pobud, da bi čim več športnih klubov delovalo na profesionalni bazi. »Vsi so se mi čudili, zdaj pa vidimo, kam smo prišli. Tudi v individualnih športih so šle zadeve predaleč. Tukaj vidim problem, ker se komercializacija prehitro pojavlja že pri otrocih. Zdaj že pionirji razmišljajo o materialnih stimulacijah, nagradah. Povedal vam bom prigodo, ko je brat od Novaka Đokovića pri dvanajstih letih rekel, da on pa že ne bo igral za kapitaliste, da se bodo zaradi njegovih uspehov drugi okoriščali. To je pravilno razmišljanje,« je razlagal.
Funkcionarji najprej poskrbijo zase
Kot pravi, je bila v nekaterih drugih časih večja enotnost med športniki. Kolektivni duh je bil prisoten vsepovsod. Levovnik opozarja, da se morajo športniki v kolektivnih panogah razumeti tudi v zasebnem življenju, in ne le na igrišču, ni pa nujno, da so ravno najboljši prijatelji: »Tako je tudi v individualnih športih. Kolikokrat se je že zgodilo, da se posamezniki v plavanju ali smučanju niso trpeli. S tem smo imeli skozi številne generacije ogromno izkušenj. V Sloveniji imamo smolo, da nismo znali narediti pravilnega prehoda med športno-družabnim in profesionalnim delom. Treba je vedeti, da profesionalni šport še ne pomeni, da je vrhunski. Z raznimi obvodi imamo zagotovo preveč možnosti, da prezgodaj zavedemo mladino, da začnejo razmišljati o profesionalnem statusu, ki bi moral biti šele posledica rezultata.«
Tomo Levovnik trdi, da velika večina slovenskih trenerjev ne vzpodbuja športnikov, da bi se izobraževali. Ob tem pravi, da ni nujno, da imajo vsi fakultetno izobrazbo, a pogoj bi moral biti vsaj dokončana srednja šola. »Tukaj bi morali biti striktni. Včasih je bilo celotno košarkarsko, odbojkarsko ali katero drugo moštvo univerzitetno izobraženo. Klima je bila taka, da si moral razmišljati tudi o tem,« je rekel. Zaradi zunanjega vidika je bil Levovniku bolj pri srcu tisti šport izpred nekaj desetletij. Zdaj opozarja na poznane zgodbe funkcionarjev, ki najprej poskrbijo zase, šele kasneje za športnike. »Še za enega direktorja kakšnega propadlega kluba nisem slišal, da je obubožal ali pa da je bil nezmožen plačevati prispevke. Možnosti sta dve. Ali so ti direktorji slabo vzgojeni ali pa slabo usposobljeni. Kakor koli obrnem, se mi zdi, da je bil šport nekdaj bolj prijazen in ne tako gladiatorski kot danes,« je sklenil.
