V Sloveniji kot demokratični republiki je vse od padca komunističnega režima zagotovljena svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja. Tako veleva ustava kot najvišji pravni akt, a tovrstnih družbenih pravil ne upoštevajo povsod. Zgoraj omenjeni člen je na zelo majavih nogah v pisarni Nogometne zveze Slovenije, kjer imajo sila nenavadna, predvsem pa edinstvena pravila komuniciranja z mediji za svoje zaposlene.
Cenzura za Miklaviča in Kavčiča
Dejstvo je, da nogometna zveza selektorjem reprezentančnih selekcij v nekaterih primerih prek svojega tiskovnega predstavnika ne dovoljuje nastopanja v javnosti, kar je v navzkrižju z osnovnimi človekovimi pravicami. Splošna deklaracija teh pravic, ki so jo Združeni narodi sprejeli in razglasili že leta 1948, v svoji preambuli namreč omenja stvaritev sveta, v katerem bi imeli vsi ljudje svobodo govora. Predvsem je nenavadno, da NZS cenzurira svoje zaposlene kljub temu, da je njen predsednik Aleksander Čeferin po izobrazbi pravnik in eden od ustanoviteljev znane odvetniške pisarne. Po naših virih NZS prepoveduje govoriti zaposlenim v javnosti predvsem zato, ker živi v strahu pred morebitnimi kritikami, a tega nihče ne potrdi v vključene mikrofone. Neuradno so na zvezi že vihali nosove, ko so njihovi zaposleni v medijih izjavili ali zapisali kakšen stavek, ki vodilnim ni bil najbolj všeč.
Poglejmo nekaj zadnjih primerov. Direktor slovenskih nogometnih reprezentanc Milan Miklavič je za Dnevnik nazadnje prispeval kolumno 7. novembra lani. V besedilu je strokovno analiziral igro Maribora v evropski ligi in v državnem prvenstvu. Kasneje se v našem časopisu ni smel več pojavljati. Podobno se je zgodilo Tomažu Kavčiču, donedavnemu uspešnemu selektorju mladinske vrste do 21 let, ki je zaslovel kot odkrivalec talentov (Kurtić, Kampl...). Kavčič je kolumno o dogajanju v prvi nogometni ligi na teh straneh nazadnje napisal 9. decembra lani, potem pa v našem mediju ni več smel izražati svojih mnenj na ta način. Kljub našemu poizvedovanju, zakaj nogometnim strokovnjakom prepovedujejo nastope v javnosti, z naslova NZS ni bilo nikdar konkretnega pojasnila. Cenzura je še toliko bolj nerazumljiva, saj bi nogometni zvezi pojavljanje njihovih zaposlenih v medijih praviloma koristilo, tako pa je tudi bralstvo prikrajšano za komentarje kvalificiranih in strokovno podkovanih športnih delavcev.
Kosiču dovolili nastop za TV SLO in STA, a prepovedali komentiranje za Dnevnik
Nogometna zveza ne vidi problema zgolj v komentiranju domače nogometne scene, pač pa tudi mednarodne. Selektor reprezentance do 16 let, Dušan Kosič, med zadnjim svetovnim prvenstvom v Braziliji brez pravega pojasnila NZS denimo ni smel komentirati tekem za Dnevnik, lahko pa je kot strokovni gost nastopal v oddaji nacionalne televizije, ob koncu tekmovanja pa je podal mnenje tudi za Slovensko tiskovno agencijo. Kot kaže, ima NZS dvojna merila, za katere medije lahko govorijo njeni zaposleni. Tovrstna dejanja so najmanj moralno sporna, saj zveza očitno favorizira sebi prijazne medijske hiše. Da je zmeda popolna, interna pravila očitno ne veljajo za vse, saj je selektor reprezentančne vrste do 19 let Primož Gliha v času mundiala brez oklevanja in brez posredovanja tiskovnega predstavnika privolil v sodelovanje z Dnevnikom. A to še ni vse. Pred tednom dni smo v naši športni redakciji želeli pridobiti mnenje Željka Pavlice, ki je na NZS vodja varnosti, da bi za potrebe članka pojasnil postopek pri personalizaciji vstopnic. Pavlica se je ob našem klicu opravičil, da brez dovoljenja ne sme dati izjav, zato smo se obrnili v tajništvo, kjer so po številnih klicih predlagali, naj vprašanja pošljemo po elektronski pošti. Povratnega sporočila vse do danes ni bilo.
Tudi nasploh pa NZS glede na razvejano kadrovsko strukturo zelo neažurno sodeluje z mediji in se na novinarska vprašanja odziva počasi. Uradnih pogovorov po telefonu se praviloma izogibajo, saj želijo raje odgovoriti v pisni obliki, da si vzamejo dodaten čas za premislek in posvetovanje med seboj. Prejšnji teden smo jim naslovili pet vprašanj in jih pozvali, naj pojasnijo aktualno problematiko, o kateri pišemo. Odgovori niso bili nič kaj prepričljivi. Tiskovni predstavnik Matjaž Krajnik je izjavil, da ne drži, da zveza selektorjem ne dovoljuje govoriti v medijih o nogometu, »pač pa morajo za vsak nastop, ki ni neposredno povezan z njihovim delom, v skladu s sprejetimi standardi pridobiti soglasje tiskovnega predstavnika«. Z drugimi besedami – če tiskovni predstavnik ne odobri soglasja, zaposlenim na zvezi s tem avtomatsko prepove pojavljanje v medijih.
Krajnik je še poudaril, da nogometna zveza ne selekcionira medijev, prav tako pa se ne boji kritik, ki bi jih načeloma lahko izrekli trenerji. Na vprašanje, ali zveza s svojimi odločitvami krši ustavo, odgovora ni bilo, je pa Krajnik ob koncu dodal, da zveza predhodno usklajuje opravljanje nalog, za katere zaposleni niso zadolženi, kot je recimo komuniciranje z mediji: »Tovrstna pravila so praksa v vseh primerljivih evropskih organizacijah, pri nas pa smo jih uvedli tudi na izrecno željo zaposlenih, ki nimajo izkušenj z nastopanjem v medijih.« Dodajmo, da tovrstnih prepovedi v slovenskih športnih organizacijah praviloma ne poznajo. S košarkarske zveze so javili, da nimajo pravilnika o komuniciranju z mediji, imajo pa interni dogovor, da vsi zaposleni sodelujejo z mediji preko predstavnika za odnose z javnostmi. Kot so pojasnili, doslej še nikdar niso razmišljali, da bi trenerjem prepovedali komentiranje košarkarskih zadev v medijih, prav tako pa načeloma nimajo posebnih omejitev.
Svoboda izražanja kot prvi porok osebne svobode
In kaj o tovrstni problematiki pravijo strokovnjaki? Pravnik dr. Andrej Berden je v publikaciji Pravna praksa že pred leti opozoril, da deklaracija o človekovih pravicah določa tudi pravico, da nihče ne sme biti nadlegovan zaradi svojega mišljenja. Določena je pravica, da lahko vsak išče, sprejema in širi informacije in ideje s kakršnimi koli sredstvi in ne glede na meje, je zapisano v deklaraciji, Andrej Berden pa dodaja: »Svoboda izražanja je eden temeljev demokratične preobrazbe družbe in hkrati eden najvidnejših znakov te preobrazbe. Zatiranje te svobode enako kot njena zloraba v tranzicijskih družbah pomeni hkrati enega od temeljnih znakov, da je tranzicija zgolj navidezna in v resnici še zelo daleč. Pluralistična družba je nujno zgrajena na pluralizmu mnenj in ta isti pluralizem je ta, ki mora biti vsakomur razviden in torej transparenten tudi navzven.«
Berden dodaja, da je svoboda izražanja prvi porok osebne svobode. Obenem pravi, da je svoboda mišljenja namenjena vsem, ki v svoji intelektualni osebnosti čutijo potrebo po sporočanju mnenj drugim: »To potrebo lahko začuti vsakdo in tedaj pride do izraza svoboda izražanja.«