Kot je Slovenija lahko ponosna na svoje športnike, ki s svojimi uspehi navdušujejo ljudi po vsem svetu, ki jim nikakor ne gre iz glave, kako lahko državica z vsega dvema milijonoma prebivalcev ustvari toliko šampionov, so ti lahko srečni, da jim sodržavljani namenijo gromozansko podporo. Predvsem to velja za paradna športa nogomet in košarko, kjer so se slovenski navijači tako izkazali, da se je prostor zanje pogosto našel tudi v tujih medijih. Pojav lahko opišemo tudi z besedo fenomen.
Prvo pravo romanje navijačev onkraj slovenskih meja se je zgodilo junija 2000, ko se je nogometna reprezentanca premierno uvrstila na evropsko prvenstvo. Na drugi tekmi v Amsterdamu proti Španiji se je zbralo več kot 10.000 Slovencev, ki so na tekmo potovali tudi po 18 ur. Nizozemska prestolnica je bila tisto sončno nedeljo slovenska, tramvaj in metro pa sta skoraj iztirila, ko so ljudje med vožnjo poskakovali ob prepevanju takrat izredno priljubljenega refrena Kdor ne skače, ni Sloven'c. Na kultnem trgu Damm v središču mesta je bil koncert tria Kreslin, Lovšin in Predin, kjer so navijači prepevali Slovenija gre naprej in plesali. »Takšne veselice na tem trgu ni imel niti najboljši nizozemski nogometaš vseh časov Johan Cruyff, ko je sklenil kariero,« je slovenskim novinarjem pripomnil naključni mimoidoči Nizozemec. Ko se je sloviti stadion Arena tresel od poskakovanja Slovencev, ki so zasedli tribuno za golom, pa je Dnevnikovega poročevalca avstrijski fotoreporter takrat pobaral: »Ali je sploh kdo ostal doma?«
Nekaj podobnega kot nogometna je doživela tudi košarkarska reprezentanca. Evropsko prvenstvo leta 2005 v Beogradu je pomenilo prelomnico, saj je takratni selektor Aleš Pipan v moštvu zbral najboljše posameznike, navijači pa so zaradi bližine drli v srbsko prestolnico. Oblečeni v navijaške rekvizite, z zastavami na licih in seveda oboroženi z vrčki piva so bili atrakcija. Novinarji različnih medijev so takrat zgodbo pograbili in jo uvrstili na naslovnice časopisnih izdaj. Vsi so si bili enotni, da tako prijaznih, nemotečih in prijateljsko razpoloženih navijačev še niso srečali, dogajanje pa je vrhunec doseglo na četrtfinalni tekmi proti Nemčiji, ko se je v beograjski dvorani Arena zbralo preko 10.000 Slovencev. Kult navijanja za košarkarsko reprezentanco od takrat ne pojenja, saj ima izbrana vrsta na vsakem velikem tekmovanju eno največjih podpor s tribun.
Prijazni, duhoviti in goreči navijači
Pomembno vlogo v navijaški kulturi imajo različni napevi in pesmi. Ko se je nogometna reprezentanca leta 2000 premierno uvrstila na veliko tekmovanje, je glasbeni trio Zoran Predin, Peter Lovšin in Vlado Kreslin ustvaril navijaško pesem Slovenija gre naprej, ki je v trenutku ponarodela, še danes pa velja za pravo navijaško himno slovenskih navijačev. »Po povratku iz Kijeva, kjer si je naša reprezentanca priborila uvrstitev na evropsko prvenstvo na Nizozemskem in v Belgiji, smo mi trije pričakali reprezentante pred ljubljansko mestno hišo in jim zapeli v pozdrav. Potem smo po svoje vrteli refren ene od Lovšinovih uspešnic, na katero je Pero naenkrat zapel Slovenija gre naprej in tako je nastala himna, ki je dvignila in združila vse slovenske navijače in nas prvič v zgodovini ponosno peljala v Evropo,« se takratnih časov in nepopisne evforije, ki je vladala v Sloveniji, spominja Zoran Predin.
Iz takratnega obdobja so se mu v spomin za vedno vtisnili številni dogodki. Lepšega, kot je bil koncert na glavnem amsterdamskem trgu pred morjem navijačev, pa pravi, da ni. »Po zaslugi na žalost že pokojnega nogometnega zanesenjaka Smiljana Krežeta iz Maribora, ki je pregovoril uradnico iz Amsterdama, smo dobili dovoljenje za nastop na glavnem trgu, na Dammu, kjer se je zbralo več kot deset tisoč slovenskih navijačev. Prvič v zgodovini se je toliko Slovencev zbralo na dogodku izven domovine. Ko so na trg dobesedno priskakljali trije tramvajski vagoni, ker so v njih skakali navijači na napev Kdor ne skače, ni Sloven'c, sem si obrisal solze in rekel, da je za ta trenutek vredno živeti.«
Predinova ljubezen do športa pa se ne ustavi pri nogometu, saj mu je prav tako ljuba tudi košarka. Mariborčan si je v živo ogledal SP leta 2010 v Turčiji, ko je bilo v Carigradu 5000 slovenskih navijačev, ter evropsko prvenstvo v Litvi leto kasneje. »Nastopal sem za navijače in navijal z njimi na tekmah. Bili smo kot velika družina.« Pred prvenstvom stare celine v Sloveniji ga je doletela čast, da je napisal uradno himno, ki se je v Sloveniji prav tako dobro prijela in prejela številne pohvale. Tako kot jih slovenski navijači v tujini. Predin ve, zakaj. »Naši navijači so tako imenovana družinska publika. Združene skupine prijateljev, sorodnikov, znancev, ki jih druži ljubezen do športa, pa tudi ljubezen do potovanj. Smo prijazni, duhoviti in goreči navijači. Zato nas imajo povsod radi.«
Beograda ne bo pozabil nikoli
Kaj je nekdanjem kapetanu Jaki Lakoviču, ki je več kot dvanajst let ponosno nosil dres z državnim grbom, najbolj poleg druženja s soigralci v času igranja za reprezentanco ostalo v spominu, je jasno – navijači. Ob pogovoru potrdi našo tezo, da lahko pravzaprav govorimo o fenomenu. Predvsem od evropskega prvenstva leta 2005 v Beogradu naprej, ko je imela Slovenija na vsakem velikem tekmovanju skoraj največjo podporo s tribun. »Izjema je bilo le svetovno prvenstvo na Japonskem leta 2006, ker je bilo enostavno predaleč. Na vseh ostalih prvenstvih pa so bili med najštevilnejšimi. To nam je ogromno pomenilo. Dalo nam je dodatno energijo, dodatno spodbudo, zato smo lažje igrali, kot bi, če jih ne bi bilo,« pravi »Jale Nacionale«, ki se dobro spominja časov, ko skupaj s soigralci ni imel takšne podpore s tribun. Prvič je namreč reprezentančni dres oblekel na evropskem prvenstvu v Turčiji leta 2001. »Takrat ni bilo veliko slovenskih navijačev, pa tudi po treh tekmah smo šli že domov. Leta 2003 na Švedskem jih je bilo malenkost več, a daleč od tistega, kar se je zgodilo leta 2005 – pravi navijaški bum. Vse skupaj se je spremenilo v neko kulturo navijanja in spremljanja reprezentance povsod po Evropi in svetu.«
Prvenstva stare celine v Beogradu ne bo pozabil nikoli. Na četrtfinalni tekmi proti Nemčiji je reprezentanco takrat bodrilo več kot 10.000 slovenskih navijaških duš. Lakovič ob tem izpostavi dogodek, ki se mu je še posebej zasidral v srce. »Spomnim se, da smo predtekmovalni del igrali v dvorani Pionir, ki je bila popolnoma slovenska. Prvo tekmo smo igrali proti BiH. Bilo je tudi nekaj njihovih navijačev, a precej manj kot naših. Kakih 200 jih je bilo, proti 4000 našim. Tekme nismo igrali najbolje. Proti koncu smo sicer zmagovali, a je bila prednost le okoli deset točk. Tehtnica se je nagibala na našo stran in to so navijači začutili. Kar naenkrat je s tribun začelo grmeti: 'Malo vas je, malo vas je, pičkice.' Navijači BiH, ki so se nahajali med slovenskimi, so obsedeli in utihnili. Bilo je noro. To je anekdota, ki mi bo ostala v spominu. Tudi v središču mesta so slovenski navijači plačevali trubačem, da so jim morali slediti po ulicah in igrati.«
Občutek, ko v tujini zate navija skoraj polna dvorana sonarodnjakov, je nekaj posebnega, pravi petintridesetletni Ljubljančan. »Igralci smo vedno osredotočeni na pripravo, na nasprotnika in na igro. A na koncu, ko slišiš, da vsa dvorana navija zate, kot recimo leta 2009 na Poljskem, ti gredo dlake pokonci. Po drugi strani pa to predstavlja dodatno obvezo, da daš še več, kot si sposoben, za Slovenijo in navijače, ki si to zaslužijo.«
Vse bolj verjamemo v Slovenijo
Fenomen slovenskih navijačev je zanimiv tudi športnim psihologom. Matej Lunežnik, univ. dipl. psiholog in vodja podjetja Mentalni trener, izpostavlja tri komponente, ki sprožijo masivno gibanje slovenskih navijačev: »Najprej bi izpostavil, da je šport v srcih Slovencev, zato ga zelo cenimo. Športno področje nam je znano. Vemo, kaj pomeni biti vrhunski in kaj pomeni igrati vodilne vloge v svetovnih športnih panogah, kot sta na primer nogomet in košarka. Drugo je, da se Slovenija ne uvršča pogosto na pomembna in vidna tekmovanja, zaradi redkosti pa želimo biti del tega dogodka. Enostavno – ko se ponudi priložnost, da navijamo in spodbujamo naše reprezentante, to izkoristimo. Tretji vidik, ki je na nek način navezan tudi na drugega, pa je, da na nek način Slovenci hrepenimo po vidnejših športnih uvrstitvah in pričakujemo, da se bo Slovenija končno enkrat zavihtela na svetovni tron v določenih pomembnih športnih panogah. Zato še toliko bolj želimo biti takrat zraven in temu prisostvovati. Kritična masa je počasi prešla v smer, da ljudje vse bolj verjamejo v Slovenijo in navijajo v pozitivni smeri, se pravi – hočemo zmagati, poraza pa se ne bojimo.«