Ko se športniki dan za dnem naprezajo do skrajnosti, navzven delujejo kot stroji, ki jim nič ne more priti do živega. Za to, da bi se na tekmovališču predstavili v najboljši podobi, pa ni ključno le, da dovolj dobro trenirajo, ampak so zelo pomembni tudi čas po in med tekmami ter treningi. Tudi šport je doživel nagel razvoj. Športniki in športnice spominjajo na gladiatorje, pri čemer imajo najboljši vrhunsko podporo z vseh strani. Ljudje, ki skrbijo le za fizično pripravo, razne naprave, ki blažijo boleče posledice velikih naporov, in prehrambni dodatki so postali sestavni del življenja skoraj vsakega vrhunskega športnika. Medtem ko je bilo včasih dovolj, če so športniki svoje motorje poganjali »na meso in krompir«, je šel trend v povsem drugo smer, o čemer pa ima marsikdo pomisleke. Dare Prusnik, specialist za telesno pripravo, že sodi med ljudi, ki prisegajo na na videz staromoden, a bolj zdrav način treniranja. Je velik nasprotnik umetno predelanih dodatkov k prehrani. A o tej plati medalje kasneje. Najprej o tem, kako obdobje, ko je treba obnoviti moči, doživljajo športniki.
Pri minus 160 stopinj Celzija
Da bi bilo razmerje med počitkom in treningom učinkovito, se trudijo tudi v košarkarski ligi NBA. Ta predstavlja precejšen kontrast v primerjavi s Prusnikovim načinom razmišljanja. V najmočnejši košarkarski ligi na svetu si ne morejo predstavljati sezone brez najmodernejših pripomočkov, ki skrbijo, da košarkarji laže zdržijo peklenski ritem tekem. Od novembra do maja jih odigrajo kar 82. Med najbolj aktivnimi je v letošnji sezoni Goran Dragić. Prvi zvezdnik ekipe Phoenix Suns je pojasnil, kako sam doživlja čas med tekmami, ko skuša čim prej obnoviti moči. Še posebno takrat, ko je že naslednji dan ali čez dva dneva na vrsti nova preizkušnja. »V takšnih primerih je zelo malo časa za regeneracijo, zato mora biti ta hitra in učinkovita. Po tekmi potrebujemo veliko masaž, pri čemer nam pomagajo razne aparature. Pred kratkim smo dobili novo, ki deluje tako, da greš na minus 160 stopinj Celzija za tri minute. To zelo pripomore k blažitvi bolečin od udarcev in poskrbi, da otekline splahnijo. Uporabljamo tudi normatech, ki je videti kot nekakšni ogromni čevlji. Daš jih na noge do pasu, kompresija ti stiska noge in pripomore, da se počutiš lažjega. Te aparature uporabljam vsak drugi dan, da sem svež za tekmo,« je povedal Goran Dragić, ki se lahko zanese na pomoč treh fizioterapevtov v ekipi. Ti mu svetujejo, naj takoj po tekmi uporablja le led, ki ga v različnih športih uporabljajo kot preventivo, tako je tudi v košarki, v kateri največ pozornosti posvečajo gležnjem in kolenom, ki so podvrženi največjim naporom.
Drugačne vrste obnovitev telo potrebuje, ko je sezone konec. Košarkarji v ligi NBA (vsaj tisti, ki ne igrajo za reprezentanco) imajo dolg premor med dvema sezonama. V tem času je treba najti pravo mero med počitkom in naporom. Začne se z dopustom, med katerim ni treba veliko delati. »To obdobje traja mesec in pol,« je dejal Dragić, ki še ne ve, ali bo poleti igral za reprezentanco na svetovnem prvenstvu. »Nato začneš z ničle, takrat so bolečine v mišicah hude. Ne moreš trenirati stoodstotno, ampak moraš vadbo postopoma stopnjevati. Prvi mesec je zelo težko, potem spet prideš v staro formo,« je dodal zmaj iz Phoenixa.
Med trpljenjem in uživanjem
Podobne občutke je doživljal nekdanji kolesar Tadej Valjavec. Včasih se je počutil, kot bi pozabil kolesariti, ko je znova začel trening pred začetkom sezone. »Takrat se ti zdi, da nikoli več ne boš vrhunsko pripravljen,« je dejal. A z izkušnjami športnik spozna, da je to le del procesa, ki se začne s počitkom po sezoni. »Ko ne treniraš na najvišjih obratih, je najbolj pomembno, da počneš stvari, ki so ti pri srcu. Da pri tem uživaš,« je dodal. Valjavec je užitke našel na gorskem kolesu, v hribih, na tekaških smučeh, med plavanjem... Športniki iz panog, v katerih je najbolj pomembna vzdržljivost, so ugotovili, da je dobro, če počitek poteka na visoki nadmorski višini, a je takšno metodo treba izvajati v daljšem časovnem obdobju, česar pa ne smemo enačiti z višinsko hišo. S to ima Valjavec veliko izkušenj, saj je redno prakticiral ta način priprave. In to je precej naporen način. »V višinski hiši trpiš, med regeneracijo uživaš. V višinski hiši trpiš, ker je v njej manj kisika. Ko prideš ven, pa si močnejši in se bolje počutiš.« je pojasnil nekdanji kolesar. Tudi regeneracija po etapah na tritedenskih dirkah je bila zanj uživanje po naporni celodnevni preizkušnji, med katero kolesarji včasih zelo trpijo. Ko kolesar pride v cilj, si oddahne, saj ve, da je pred njim nekaj ur, ko bo lahko spočil možgane in mišice. Najbolj pomembno pa je, da takoj po koncu etape (vsaj pol ure po tistem, ko pride v cilj) zaužije primerno hrano. »V tistih trenutkih ne smeš preveč obremenjevati želodca, a moraš pojesti nekaj, kar ima dovolj hranljivih snovi. Telo mora dobiti hidrate in malo proteinov. Po etapah sem imel mlečni zdrob in riž ali pečeno kašo in malo proteinskega napitka. Zvečer sledijo masaže, pri čemer pomagajo razne aparature, pomaga pa tudi že, če se oprhaš z mrzlo vodo. Zelo pomemben je večerni obrok, ki mora biti obilen, vsebovati mora pravo kombinacijo hidratov, beljakovin, sladkorja, maščob,« se je Valjavec spomnil na dirke, kot sta Tour de France in Giro d'Italia.
Nekateri trenerji uničujejo športnike
Nekoliko drugačen pogled od prevladujočega na sodobno vadbo ima Dare Prusnik. Dolgoletni trener za telesno pripravo pri košarkarjih in hokejistih Olimpije pa tudi Jesenic se je na lastnih izkušnjah naučil, da je predvsem treba poslušati lastno telo in se izogibati umetno predelani hrani, ki jo je v trgovinah mogoče videti v obliki praškov. Njegove metode so bile uspešne tako pri hokejistih kot košarkarjih. »Sem velik nasprotnik vseh preparatov in jih nikoli nisem jedel. Moj nasvet za regeneracijo je zelo preprost: počivaj, ko si utrujen. Jaz se držim tega, jem pa vse. Športnikom sem vedno govoril: 'Kdor bo to jedel, pri meni ne bo treniral.' Kajti te zadeve so škodljive. Pomembno je, da si gospodar svoje teže, da obvladaš svoje telo,« je dejal Dare Prusnik.
Kako pomembno je poslušati svoje telo, je spoznal med svojo hokejsko kariero, ravno zato, ker v določenem obdobju tega ni počel. V tistih časih strokovnjakov za prehrano in telesno pripravljenost ni bilo v klubih. Mnogi trenerji so bili samouki, prepuščeni svoji intuiciji, športniki pa trenerjem. »Jaz sem preveč treniral. Toliko, da sem šel v minus. Potem mi je trener v Zagrebu, ki je bil 13 let trener Sovjetske zveze za fizično pripravo, rekel, naj poslušam svoje telo,« je delil eno pomembnejših izkušenj na svoji športni poti. Na njej je opazil tudi mnogo trenerjev, ki so od športnikov zahtevali preveč. Opozarja, da je to ena od anomalij v športu. Mnogi trenerji namreč zahtevajo le rezultat, medtem ko jim za športnike ni mar. Posledice so lahko hude, ko športnik konča kariero. »Ogromno trenerjev misli, da so igralci potrošni material. To je narobe. Trener mora spoštovati telo igralca, ne pa ga uničevati, da ni športnik po karieri invalid,« je sklenil.
