Na terenu znajo biti po štirje, ki so sposobni zaposliti centra ali pač uteči in se odkriti. Kot da bi se zavedali, da morajo zaradi raznoraznih hendikepiranosti igrati manj individualno našopirjeno in bolj kolektivno. Ko človek vse skupaj sešteje, se lahko nadeja četrt- ali celo polfinala. Če bi se v izločilnih tekmah posrečilo še kaj, pa sploh v redu. Bistveno je, da bo obstajala neka igra z repom in glavo. Nekaj, za kar boš lahko navijal. Sta pa tekmi s Srbijo in Turčijo, čeravno so bili oboji oslabljeni, nakazali, da so nemogoče razmere za slovenske košarkarje ugodne. Ker slovenska igra niti ne temelji na ostrostrelstvu. Ostrostrelci so občutljiva bitja. Zmoti jih vsaka dlaka. V tem primeru nove in od vlage spolzke žoge. Ki so itak vedno kočljiv moment prvenstev. Med sezono igralci praviloma igrajo z rabljenimi žogami, ki vendarle manj drsijo oziroma se bolje lepijo na roke od žog z neomadeževano plastificirano prevleko. V takšnih, »za vse enakih« pogojih je na primer Edo Murić, sicer simpatično privržen in angažiran osebek, ki pa enostavno ni neki ostrostrelec, konkurenčnejši nasprotniku.
Recept za kolajno bi torej bil: plus 35 v dvorani, spolzke žoge in slovenski tiki-taka. Da torej v odločilni tekmi v Stožicah crkne klima ali pa se namesto nje prižge celo gretje. Pomotoma. Ne bi bilo prvič.
