Slovenci smo športni narod, ki ga zanimajo visoki cilji. Nastopi na največjih tekmovanjih v ekipnih športih, osvajanje kolajn na olimpijskih igrah v posamičnih športnih panogah. Vsi uspehi slovenskih športnikov so vrh piramide, ki se začne zidati na tleh. Otroci in mladostniki so tisti, ki se na podlagi pravilnega dela, pridnosti in talenta prebijejo na vrh. Cene »zazidljivih parcel« so zelo različne. Vložek v otroka posledično ne pomeni, da bo posameznik, če bo v svoji disciplini postal med najboljšimi na svetu, tudi bolj plačan športnik od tistega, ki je uspel v »cenejši« športni panogi.
Alpsko smučanje: nekoč in danes kot noč in dan
Alpsko smučanje kot športna panoga je bilo venomer med dražjimi. Preteklost kaže, da so alpski smučarji na lokalni ravni dobro živeli s povprečnimi rezultati. V Sloveniji je nekaj primerov športnikov, ki se denimo nikoli v svoji dolgi športni poti niso na tekmah svetovnega pokala uvrstili med najboljše tri, a so imeli redno službo v javni upravi ter precej sponzorskih sredstev. Časi so tako v alpskem smučanju kot celotnem slovenskem športu drugačni. Medtem ko slovenski šport trpi zaradi vse manjših proračunov, ki se poznajo predvsem na klubski ravni, pa morajo alpski smučarji plačevati visok letni prispevek tudi, ko so člani reprezentance.
Cilj družbe je, da bi se s športom ukvarjalo čim več učencev in dijakov. Toda različni športi imajo različen cenik. V zadnjem času so članarine vse višje, saj so klubi v vse slabši kondiciji. »Nikoli nisem sodil v krog staršev, ki bi sešteval vse stroške, na podlagi katerih bi lahko natančneje povedal, koliko sem dejansko porabil za otroka. Če sem mu dal napitnino za na pot, je ne štejem v stroške. Če sem ga kam peljal, tudi ne. Ko sem nekoč javno dejal, koliko me na letni ravni stane otrok, mi je nekajkrat zvonil telefon, prek katerega so mi drugi starši očitali, da so stroški precej višji. Veliko je odvisno od kluba, katerega član je športnik. Nekje znašajo članarine tudi po 300 evrov na mesec, drugod 80,« nam je povedal oče, ki je veliko svojega denarja investiral v alpskega smučarja. V otroških kategorijah znašajo mesečni stroški od 150 do 200 evrov, z napredovanjem pa so vložki vse višji. Znašajo lahko od 8000 do 14.000 evrov. »Te številke stojijo na mestu, če ima klub urejene prevoze, trenerje in nekatere druge stvari, ki so nujne za alpsko smučanje. Če pa se starši odločijo za samostojno pot od mladih dni, kakršnih je v Sloveniji nekaj primerov, potem je ta strošek težko predstavljiv,« zaključuje oče alpskega smučarja.
Hokej na ledu: za otroka po 3000 evrov na leto
Ko je Andrej Brodnik začel igrati hokej, so imeli njegovi starši izrazito manjše stroške, kot jih ima danes s svojim sinom, prav tako zagrizenim hokejistom. »Moji generaciji je praktično vso opremo brezplačno zagotovil klub. Tudi članarine ni bilo. Starši so nam dali nekaj žepnine le v primeru, ko smo šli v tujino na kakšen turnir. Danes je vse drugače. Država bo morala uvideti, da je treba pomagati mladim pri ukvarjanju s športom. Dejstvo je, da šport ni več dostopen vsem, kar je slabo,« pove dolgoletni reprezentant Andrej Brodnik. Da se lahko njegov sin ukvarja s hokejem na ledu, mora na leto odšteti okoli 2500 evrov. V ceno je vključena vadnina, stroški turnirjev in vsa oprema, pri tem pa je treba prišteti še skorajda 500 evrov za udeležbo na enotedenskem poletnem hokejskem kampu.
Nogomet: veliko prostovoljnega dela
Delovanje nogometnega kluba je zelo odvisno od prispevka staršev. Vsako leto je treba plačati članarino, ki se giblje med 30 in 50 evrov, vadnina na mesec za treninge pa je med 40 in 50 evrov. V večini klubov morajo starši sofinancirati tudi nakup opreme (trenirke, majice, hlače, bunde, anoraki), višina vložka pa je odvisna tudi od števila sponzorjev. Nakup nogometnih čevljev je breme staršev, za eno sezono potrebuje dva para, enega za suha in drugega za mokra igrišča, kar je strošek, ki sega do 200 evrov. Starši so sponzorji kluba tudi s tem, ko z lastnim avtomobilom otroka vozijo na gostovanja, če ni prevoza z avtobusom, ki ga klub običajno organizira le, ko gre za gostovanja, kjer je pot daljša od 50 kilometrov. V manjših klubih je pomembno tudi prostovoljno delo, ko je treba z udarniškimi akcijami urejati igrišča in okolico ali pomagati pri organizaciji tekem tudi tako, da eden izmed staršev piše zapisnik. Stroški staršev za srednješolca brez ovrednotenja prostovoljnega dela torej znašajo okrog 1000 evrov na leto.
Ples: stroški višji kot v nogometu
V Ljubljani je veliko plesnih šol. Stroški so že v otroških tekmovalnih kategorijah visoki in presegajo nogometne. Vadnine za štiri ure tedenskega treninga znašajo okrog 100 evrov na mesec, poleg tega je treba plačevati še druge članarine, startnine za tekmovanja, koreografije, scenografije, kostume, dodatne treninge, vstopnice za družinske člane na produkcijah, prevoze na tekmovanja. Priporočljivo je, da gre otrok med kakšnimi šolskimi počitnicami na drage intenzivne priprave. Skupni letni stroški za desetletnega otroka lahko znašajo okrog 1500 evrov, če pa se starši odločijo, da bodo spremljali otroka na svetovnem prvenstvu in drugih tekmovanjih doma in v tujini, so lahko še precej višji.
Dirkaški šport med najdražjimi
»Kako dirkač postane milijonar? Tako, da je prej milijarder,« je šala, ki že leta kroži v dirkaških krogih. V njej je nekaj resnice, kar vedo vsi, ki so kadar koli sedli v dirkalni avto. Franci Jerančič je človek, ki je svoje življenje podredil dirkanju. Najprej je bil sam glavni akter, kasneje se je posvetil dirkaški poti hčerke Nine in sina Domna, ves čas pa spremlja mladino v dirkaškem svetu. »Res so drugačni, težji časi, kot so bili nekoč, ko so klubi lahko še sofinancirali nakup kakšnega karta. Sicer je denarja v globalnem smislu vedno več, a je ta predvsem na računih posameznikov. In ti si lahko privoščijo marsikaj,« je začel pogovor dirkaški strokovnjak.
»Ponekod v tujini se začnejo otroci ukvarjati z dirkanjem pri petih letih, kar je po mojem mnenju prekmalu. Menim, da je pravi čas pri osmih letih. Tedaj so stroški še relativno nizki, če se lahko tako izrazim. Otrok potrebuje kart, ki stane okrog 1500 evrov, nekaj stane gorivo, najemnine stez pa znašajo od 30 do 45 evrov. Ker v Sloveniji nimamo primerne steze za karting, ki bi bila na voljo sedem dni v tednu, morajo starši ogromno časa vložiti, da svoje otroke vozijo v Italijo. Najbližje v okolico Čedada. Ko je otrok star deset let in preide v kategorijo mini, se stroški potrojijo. Tedaj praktično za vsako dirko potrebuje nove gume, več mora trenirati, z leti potrebuje močnejši motor... Da ne omenjam stroškov po kakšni nesreči,« je nadaljeval Jerančič, ki je priznal, da je lahko svoja otroka vzgojil v vrhunska dirkača predvsem zaradi poznanstev, ki si jih je nabral v času aktivne kariere. Kot je dejal, so mu še naprej stali ob strani zvesti sponzorji, imel je bonitete pri proizvajalcu kartov, ko pa sta otroka začela dirkati po vsem svetu, sta imela zaledje dirkaške tovarne. Največji problem dragega dirkaškega športa je osip, saj po besedah Jerančiča pri 16 letih težko še najdeš dirkača, ki bi vztrajal v tem športu.
