Ne zgodi se vsak dan, da bi Slovenija v kakšni stvari orala ledino. Še toliko redkeje se kaj podobnega zgodi v športu. A sem ter tja se vseeno zgodi. Komisija športnikov pri Olimpijskem komiteju Slovenije je pred časom imenovala Rožleta Prezlja za varuha pravic športnikov, skupščina krovne športne zveze v državi pa je atleta junija lani na tem položaju tudi potrdila. Institut je relativno nov in v razvoju, zato se stvari statutarno in pravno še urejajo, a bo kmalu zaživel v polni meri. Ker je tudi v svetu relativno nov, prave prakse ni. Na neki način tako Slovenija v svetovnem merilu piše zgodovino tega instituta. »Prav zaradi tega je treba stvari dobro premisliti in jih morda časovno malo odložiti, da ne bo treba potem znova uvajati sprememb,« pravi Rožle Prezelj, po poklicu pravnik, ki je med drugim trikrat nastopil na olimpijskih igrah.
Reševanje z zdravo kmečko pametjo
Ker so športniki povečini mladi ljudje, je pomembno, da se lahko brez zadržkov na nekoga obrnejo in dobijo informacije ali da jih nekdo o njihovem problemu že samo posluša. Zaradi težkih treningov, utrujenosti, sporov ali napetosti imajo pogosto subjektivni občutek, da jim je pravica kršena, čeprav v resnici morda niti ne gre za to. »Zadovoljni so, da dobijo informacijo. Če izvejo, da jim pravica ni kršena, to tudi sprejemajo. Moj način delovanja temelji na tem, da je čim več neformalnih pogovorov in alternativnega reševanja sporov,« poudarja Rožle Prezelj. Za zdaj se je moral ubadati z dvanajstimi primeri. Enajst so jih rešili hitro, le eden se vleče že tri mesece in naj bi se še kakšnega. Na takšne stvari so ga opozorili. »Bil sem v stiku z varuhom športnikovih pravic iz ameriškega olimpijskega komiteja. Povedal mi je, da je veliko primerov takih, ki se rešijo z enim ali dvema telefonskima pogovoroma. Nekaj pa je tudi takih, ki trajajo nekaj mesecev, tudi do pol leta. Zelo pomembno pri vsej stvari je, da se problemi rešujejo z zdravo kmečko pametjo. Vsak športnik ima krizo, ko je utrujen in se mu ne ljubi delati. Trener je takrat tisti, ki ga mora spodbuditi in ga morda celo prisiliti, da opravi trenažni proces. A tu se postavi vprašanje, kdaj gre to čez mejo. Športnike je treba izobraziti, da bodo sami začutili, kdaj se to zgodi. Eden ima višji prag tolerance, drugi nižjega. Več poti vodi v Rim, enako tudi do športnega uspeha. Na nas je, da športnike poučimo, da sami sprevidijo, kdaj je presežena ta meja.«
Ko je prevzel funkcijo varuha športnikovih pravic, je bil skeptičen, kako bodo športne zveze to sprejele. »Izjemno sem presenečen, da sem v vseh dosedanjih primerih dobil konstruktivno in polno sodelovanje zvez. Veliko sem razmišljal v tej smeri, kakšna bo reakcija zvez glede na težave, s katerimi se obrnem na njih. Prišel sem do sklepa, da smo vsi v športu zato, da športniki dosegajo rezultate. Seveda pri tem nastajajo konflikti. A je tudi v interesu športnih zvez, da se rešijo in da so športniki zadovoljni, saj so navsezadnje tu prav zaradi njih.« Kdo se je in se še bo obrnil k njemu za pomoč, javnosti ne bo znano. Prezelj namreč izpostavi, da je ravno anonimnost ključna zadeva, da bodo športniki imeli zaupanje vanj. »Lahko pa povem, za kakšne zadeve je šlo: kršenje pravice imenovanja v reprezentanco, nadomestila za prestope iz društva v društvo, napačno interpretirani pravilniki...«
Ker je funkcija varuha športnikovih pravic relativno nepoznana, bo pomembna naloga tudi informiranje športnikov. Prezelj je v svojem programu predstavil, kako prek javnih srečanj, medijev, spleta in neposredno s športniki razširiti besedo. »Je pa res, da če bomo dobro delali in bomo športnikom potrebni, potem ne bo težav, da se to ne bi razvedelo,« meni in znova poudari, da je njegova vloga morda še najbolj namenjena mladim športnikom. »Zavedati se moramo, da v športu začneš kot otrok in te naprej vlečejo sanje. Samo ena majhna kršitev pravice ali neprimerno ravnanje nekoga, ki je vezan na šport, lahko športnika za vse življenje onesposobi, ga stigmatizira, mu vzame sanje, kar je najhuje, kar se lahko zgodi. Ta institut ni samo za vrhunske športnike. Je za vse, predvsem pa za to, da se zaščiti mlade športnike pred raznimi zlorabami, preobremenitvami, psihičnim nasiljem... Zelo je pomembno, da se tudi mlade športnike ozavesti in se prepreči negativne zgodbe.«
Arbitraža imela lani en sam primer
Pri pripravi zadnjih novih pravil, ki vključujejo pravilo o varuhu človekovih pravic, je pri Olimpijskem komiteju Slovenije – združenju športnih zvez sodelovala tudi Tjaša Andree Prosenc, članica predsedstva mednarodnega arbitražnega razsodišča za šport v Lozani. Poudarja, da ni veliko olimpijskih komitejev, ki imajo ta statut vključen v pravila. S tistimi, ki ga imajo, navezujejo stike in poskušajo pridobiti čim več informacij. In kaj glede na status, ki so ga opredelili, dela varuh športnikovih pravic? »Varuje pravice športnikov v razmerju do državnih organov, organov lokalne samouprave, nosilcev javnih pooblastil, OKS – združenja športnih zvez in njenih članov pred neupoštevanjem pravil slovenskega pravnega reda ter mednarodnih obveznosti Slovenije. Kar pomeni, če je športnik prizadet in misli, da so mu kršene določene pravice, ki izvirajo iz teh nosilcev, se javi varuhu in ga vpraša, kaj narediti. Varuh ni tisti, ki ga bo zastopal pred sodišči ali arbitražo. Je tisti, ki mu bo svetoval, kaj naj naredi, kam naj se obrne, kaj mu lahko priskrbi,« pravi Tjaša Andree Prosenc.
Strinja se, da bo treba športnike in zveze dobro ozavestiti glede varuha športnikovih pravic. Predvsem zato, da se ne bi dogodile podobne stvari, kot se arbitraži. »V pravilniku olimpijskega komiteja je postavljena tudi arbitraža. Čeprav deluje, je imela lani en sam primer. Zato ker ni prave obveščenosti o njenem delovanju. Če pride do spora, se lahko športnik, športni delavec ali zveza obrne tudi na arbitražo, ki rešuje spore na hiter, praktičen in poceni način. Če kdo ni zadovoljen z odločitvijo, gre na mednarodno arbitražno razsodišče za šport v Lozani. Tudi to je dobro vedeti. Arbitražno razsodišče v Lozani deluje že od leta 1984 in je do zdaj opravilo več kot 4200 primerov. Deluje 350 arbitrov, od katerih jih je 90 označenih le za sporna razmerja v nogometu. Fifa je ena največjih udeleženk spornih razmerij. Gre za institut, ki na koncu omogoči rešitev spora na način, ki je izvršljiv. Pot je dolga, a pomeni, da so rešitve možne, praktične in hitre.«
Potreba po taki instituciji je bila nujna
Uvedbo varuha športnikovih pravic so pozitivno pozdravili tudi nekdanji in še aktivni slovenski športniki. Nekdanja plavalka Alenka Kejžar pravi, da je slišala veliko zgodb o kršenju pravic, sama se s tem ni nikoli spopadla. Podobno tudi nekdanja atletinja Alenka Bikar, ki je zadovoljna, da se stvari na tem področju razvijajo. »Osebno v času kariere nisem imela večjih težav. Če pa je že prišlo do njih, mi je prvi pomagal trener. Po navadi je tako, da trener opravlja več vlog, tudi recimo očetovsko ali pa vlogo psihologa. Če pa še tako ni šlo, smo zadeve naprej reševali v okviru atletske zveze. Vedno smo našli skupni jezik in rešili stvari,« pravi Alenka Bikar. Še vedno aktivni Sašo Bertoncelj je pri Gimnastični zvezi Slovenije predstavnik aktivnih športnikov. Sem ter tja, pravi, se pogovarjajo tudi o kršitvah športnikovih pravic, sam pa do zdaj v svoji karieri nikoli ne bi potreboval varuha. »Kar smo imeli težav in konfliktov znotraj reprezentance s trenerji ali funkcionarji, smo jih reševali uspešno. Sklicali smo sestanek, se pogovorili in vesel sem, da smo znali zadeve pozitivno rešiti sami. Presenečen sem, da se je Rožle Prezelj ukvarjal že z dvanajstimi primeri, kar pomeni, da to ni dobra praksa povsod. Zato je bila potreba po taki instituciji velika.«
