Najnovejši primer paraolimpijca Oscarja Pistoriusa, ki je bil obsojen na petletno zaporno kazen zaradi uboja spremljevalke Reeve Steenkamp, potrjuje vedno številnejše primere nasilnih športnikov – tako na tekmovališčih kot zunaj njih. Še pred tem so na straneh črne kronike »blesteli« igralec ameriškega nogometa O. J. Simpson (osumljen uboja soproge in spremljevalca, oboroženega ropa in ugrabitve), boksar Mike Tyson (posilstvo 18-letne misice, škandal, ko je tekmecu v ringu odgriznil del ušesa) ter podobni vročekrvneži in nasilneži.
Med slovenskimi športniki si je enega največjih nasilniških grehov privoščil nekdanji hokejist in reprezentant Gregor Polončič. Maja 2010 je pred lokalom v Ljubljani prijatelju, potem ko ga je ta v šali poškropil z nekaj kapljicami vode, na glavi razbil kozarec. »Upam, da ne boš oslepel,« naj bi Gregor Polončič dejal prijatelju Gregu K., preden ga je s kozarcem udaril po levem očesu. Prisotni so poklicali reševalce, nesrečniku pa so rano zakrpali s 35 šivi. »Itak ni besed, ki bi opravičile dejanje. Povej mi samo, če si me prijavil, da vem, da se skrijem. Oprosti je najmanj, kar lahko rečem,« je del vsebine mobilnega sporočila, ki ga je Polončič nekaj ur po incidentu poslal napadenemu. Grega K. je zaradi dolgoletnega prijateljstva s Polončičem policistom najprej zatrjeval, da so ga napadli neznanci, a po prihodu iz bolnišnice ga je prijavil. Od poravnave ni bilo nič (Polončič bi se lahko izognil sojenju ob plačilu odškodnine 15.000 evrov), oktobra 2012 pa je dobil pogojno kazen petih mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let.
Mladi boksar pretepel sodnika
Prejšnji teden je za nasilje poskrbel 18-letni hrvaški boksar Vido Lončar. V prvem krogu mladinskega EP v Zagrebu je izgubil z Litovcem Algirdasom Baniulisom, po dvoboju pa je fizično napadel poljskega sodnika Macieja Dziurgota in mu povzročil težke telesne poškodbe, zaradi katerih je ta končal v bolnišnici. Sodnik je dvoboj predčasno prekinil, potem ko je Lončarju zaradi nokdavnov že trikrat štel. Hrvat je po prekinitvi odšel v kot ringa k svojemu štabu in snel rokavice, nato pa se je vrnil na sredino ringa k sodniku in nasprotniku na razglasitev. Ko mu je Poljak želel pregledati bandaže na roki, ga je Lončar najprej z močnim udarcem zbil na tla, nato pa je ležečega in nemočnega sodnika v sedmih sekundah še osemkrat udaril s pestjo v glavo in telo. Lončarjev nasprotnik je pobegnil iz ringa, pretepanje sodnika pa je prekinil šele njegov pomočnik iz Avstrije, ki je Hrvata prijel za nogo in ga potegnil z ringa.
»Kaj takšnega kot boksar ali trener še nisem doživel ali videl. Doživel sem že, da so se kakšni prenapeti navijači spravili na sodnika ali da se je boksar znesel nad svojo čelado, rokavicami ali vrvmi, dogodek iz Zagreba pa je nekaj nevidenega in neverjetnega,« pravi Sašo Taraniš, nekdanji boksar in zdajšnji trener. In kaj se je po mnenju profesorja športne vzgoje dogajalo v glavi boksarja, ki ga je okolica poznala kot mirnega, delovnega in neproblematičnega? »Težko je reči, a tudi te lastnosti so lahko znamenje za potencialno nevarnost. Mogoče gre za fanta, ki je frustracije in travme držal v sebi, zdaj pa so naenkrat in na nepravi način izbruhnile. Očitno so bile frustracije ob po njegovem mnenju nezasluženem porazu tako velike, da se ni znal na pravi način izvleči iz njih. Zmračilo se mu je pred očmi, kar dokazuje tudi to, da sodnika ni udaril le enkrat, ampak ga je pretepal tudi po tem, ko je ta nemočen ležal na tleh. To se redko dogaja že na ulicah, kaj šele v boksu.«
Poljski sodnik še vedno leži v zagrebški bolnišnici (zlom reber, predrta pljučna ovojnica...), Lončarja pa so takoj odpeljali na zaslišanje na policijo. Pred dnevi so ga sicer izpustili iz pripora, kajti sodišče je zavrnilo predlog tožilstva o enomesečnem preiskovalnem priporu, tako da se bo branil s prostosti. Svetovna amaterska organizacija (AIBA) ga je že dosmrtno diskvalificirala, posnetek napada na sodnika pa si je na youtubu v 24 urah ogledalo več kot pet milijonov ljudi! »V boksu sta energija in agresija pozitivno usmerjeni v borbo. A težava je v tem, ker tudi trenerji, spremljevalno osebje, starši, prijatelji in navijači vedno iščejo krivca drugje, govorijo o sodniških krajah in goljufijah, so neobjektivni, podpihujejo športnika... In če sprejme to, da je vedno nekdo drug kriv za njegov poraz, nikoli pa sam, pomeni to beg iz realnosti in potencialno nevarnost za okolico. Na takšne situacije se ljudje odzovejo z borbo ali begom. Če si pravi boksar, se boš težko odzval z begom. Večina se bo na kakršno koli situacijo, ki je frustrirajoča ali ogrožajoča, odzvala z borbo,« meni Taraniš.
Nevarnost izgube stika z realnostjo
Razlago, kaj športnika privede do tega, da se nasilno ali agresivno vede zunaj prizorišč, imajo tudi psihologi. Bojan Varjačič, klinični psiholog, poudarja, da izpadov ali nasilnega vedenja pri športnikih ni nič več oziroma še manj kot pri normalni populaciji. »V profesionalni šport gredo ljudje z določenimi osebnostnimi značilnostmi. Večina pride v šport mlada, preden je njihova osebnost sploh razvita. V športu pa so določene stvari pomembne – red, disciplina, ponavljanje... Po drugi strani športniki hrepenijo po tekmovalnosti in uveljavljenosti, kar vključuje tudi določeno stopnjo agresije. Pri tem se športi zelo razlikujejo. Ločimo posreden dotik v športu, kot na primer, ko pri golfu udariš žogico s palico, se pravi, ko agresija ni neposredna na osebo. So pa športi, kjer je tega izredno veliko: rokomet, hokej, tudi košarka in nogomet, kjer so stalni fizični kontakti. Na nek način se tako v športu krepi agresivno vedenje. Bolj kot si agresiven in znaš prodreti, bolje zate. Je pa izredno težko reči, da so zato, ker se te reči pri športu spodbujajo, tudi v zasebnem življenju takšne. Večina športnikov se nauči narediti preklop. Se pravi, zdaj sem v igri, zdaj nisem več v igri,« pojasnjuje Bojan Varjačič.
Poudarja, da so športniki med treningi in tekmami stalno pod adrenalinom, zato lahko v obdobju mirovanja pride do nemira in tesnobe, kar utegne privesti do izbruha nasilja. Veliko je odvisno od osebnosti posameznika. Ljudje se med seboj razlikujemo, zato so določeni športniki že sami po sebi bolj antisocialni ali impulzivni v ravnanjih. »Pomembno je tudi to, koliko je človek uspešen v športu. Nekateri športniki so velike zvezde, ki se lahko primerjajo na primer z igralci v Hollywoodu.« Varjačič poudari, da posamezniki zato utegnejo izgubiti stik z realnostjo in menijo, da jim je vse dovoljeno, ker imajo veliko denarja. Ne vedo več, kaj si lahko privoščijo in česa ne. Tudi zaradi tega lahko izbruhnejo, ker menijo, da imajo do tega pravico. »Ker če bodo nekoga napadli ali nekaj nasilnega naredili, bodo imeli veliko ljudi, ki jih bodo spoštovali, oboževali in se jih usmilili. Izgubijo občutek za pomembnost ohranjanja kakovostnih odnosov.« Eni zagovarjajo teorijo, da se pri športu sprošča agresija, drugi pa, da se s sproščanjem agresije potreba po slednji v življenju le še poveča.