Ob robu finala svetovnega pokala v smučarskih skokih v Planici se je Janez Gorišek z lepimi mislimi spomnil tudi na Bloudkovo velikanko, ki je letos pod Poncami zasijala v prenovljeni podobi. "Tudi na Bloudkovo velikanko imam lepe spomine, saj sem tu začel skakati. Dvakrat sem skočil tudi čez 100 metrov, kar je bilo v tistih časih res nekaj posebnega," je dejal Gorišek in dodal: "Tudi v naslednjih letih, ko smo jo povečevali, sem skrbel za to, da smo jo vzdrževali in popravljali, ker je revica razpadala. Dolgo smo jo držali pri sebi. Ampak takšna, kot je zdaj prenovljena, to je pa super. To je pa nekaj več, kot si človek lahko misli, ker denarja za to včasih ni bilo. Zdaj je prispevala država. Res se mi zdi lepo, da imamo končno nek center, ki se bo razvijal naprej. Več si kot ljubitelj smučarskih skokov že ne moreš želeti."
Gorišek je bil povezan tudi s Stankom Bloudkom, ki je skupaj z Ivanom Rožmanom oče Bloudkove skakalnice, na kateri je pred 80 leti človek prvič preletel 100 metrov: "Stanka sem poznal, ker sem ga srečeval tu v Planici, ko sem še sam skakal. On nas je spremljal kot mulce, vedno nas je opazoval na treningih. Jaz sem ga veliko spraševal o tem, kako je treba delati skoke, kako je treba počepniti ... Prav pri njem sem dobil prve informacije, kako je treba skakati. Imel je veliko koristnih informacij za nas, skakalce, ker takrat nismo vedeli ničesar, saj so bili smučarski skoki nekaj povsem novega. Vse si si moral ustvariti sam in jaz sem imel to srečo, da sem se nato v šoli učil, kako je s krivuljami ter izračuni in sem nato skakanje lahko razvijal naprej. Bloudek je skakalnice konstruiral po pravilih, ki so že obstajala, jaz pa sem si moral za letalnice vse izmisliti sam."
Planiško letalnico dodobra prenovili
Janez Gorišek poudarja, da je njegova velika prednost pri konstruiranju ravno v tem, da je bil tudi sam skakalec. "Moja velika prednost pri razvijanju letalnic je bila, da sem bil tudi sam skakalec. Da sem vse tiste občutke in znanje lahko prelil v konstruiranje. Ko sem še sam skakal, smo mi z rokami še mahali, zamahnili smo enkrat, dvakrat, potem smo roke držali naprej, jaz pa sem jih že zelo zgodaj držal zadaj. Že leta 1952, kar so bili prvi skoki z rokami zadaj. Potem sem to razvijal naprej. Ko sem bil na fakulteti, me je k sodelovanju povabil Elan, ki je sodeloval z Bloudkom. Takrat sem ravno končal gradbeno fakulteto in sem pridobljeno znanje s pridom uporabil. Moj prvi projekt je bila ravno prenova Bloudkove skakalnice," se je z nasmehom spomnil Janez Gorišek, ki se je skupaj s sinom Sebastjanom podpisal tudi pod prenovo letalnice v Planici, ki naj bi bila končana prihodnje leto.
"Planiško letalnico smo res dodobra prenovili. Doskočišče smo dvignili za dva metra, nazaj smo šli za 12,5 metra, tako da bo zdaj moč leteti 250 metrov, kar bo prva možna dolžina. To je pa že kar lepo, mar ne. Čeprav so Norvežani že blizu te daljave, svetovni rekord iz Vikersunda je 246,5 metra. A leta 2012, ko je to uspelo Johanu Remnu Evensenu, so vladali izjemni pogoji, vse se je poklopilo in veljala so še stara pravila, ki se zdaj vračajo. Drugače fantje previsoko letijo in je preveč pritiska pri doskoku. Zdaj se spet vračata vzgon in upor, da se vse skupaj malo uravnoteži. Povečal se bo vzgon in zmanjšal upor, da bo spet moč leteti daleč," je prepričan konstruktor največjih letalnic na svetu.
"Če bodo izpolnjeni pogoji, zagotovo lahko v Planici že naslednje leto pričakujemo nov rekord," je zatrdil Sebastjan Gorišek in dodal: "Sam sem prepričan, da imamo tudi dobre skakalce, ki lahko letijo daleč. Če bi bil leta 2005 v Planici namesto Janneja Ahonena, ki je padel pri 240 metrih, v zraku Robert Kranjec, bi imeli že takrat Slovenci nov svetovni rekord."
