Prireditelji se potrudijo glede izvedbe, saj v dosedanji zgodovini še nobena izmed tekem ni odpadla, a obenem je očitno, da izpolnijo le tisto, kar je predpisano po minimalnih standardih, zato jo tekmovalci imenujejo turneja hrenovk, golaža iz pločevink in žemelj. »Če bi se v Planici obnašali tako, naslednje leto ne bi bilo tekme,« meni izkušeni 33-letni Robert Kranjec.
Tekme so v duhu kapitalizma predvsem posel, saj gredo dobički, ki jih štejejo v milijonih, v blagajne štirih lokalnih skakalnih klubov in obeh nacionalnih smučarskih zvez. Nagradni sklad za najboljših 30 za posamezno tekmo je ne glede na ugled minimalen, kot je predpisan za druge preizkušnje svetovnega pokala – 71.800 švicarskih frankov (58.600 evrov). Skupni zmagovalec turneje bo bogatejši zgolj za 16.000 evrov, zmagovalec kvalifikacij za 2000 evrov. Minili so časi romantike, ko so najpogumnejši in najbolj radoživi skakalci tako rekoč izza šanka po divjem silvestrovanju odšli na skakalnico. Profesionalizem je na tako visoki ravni, da nekateri polnoč celo prespijo. Ko skakalci strnejo vtise, so enotni, da se bolje počutijo na nemškem delu turneje, kjer je tudi več spremljevalnega programa.
Oberstdorf je prva postaja, zato je v pričakovanju uspešnega nastopa vznemirjenje veliko. Garmisch ima kot olimpijsko mesto tradicijo in poseben čar tekme na novoletni dan po prekrokani noči za gledalce. Tudi Innsbruck je olimpijsko mesto, a Tirolci so hladni, zato je tekma brez prave duše. Bischofshofen je veliki finale, kjer so gledalci vsaj razposajeno veseli, saj se na tekmo lahko pripeljejo z vlakom.
