Slovenska trojica, ki je nastopala zelo enotno (Celje, Gorenje, Maribor), je izsiljevanje v balkanskem slogu zavrnila, ultimati namesto dialoga enakopravnih partnerjev pa bi bili že na začetku slaba popotnica za morebitno sodelovanje. Neuradno naj bi bila trojica v skrajnem primeru le pripravljena plačati polovico zneska, a zadnja slovenska (proti)ponudba vseeno ni naletela na plodna tla v Zagrebu. Zahtevana kotizacija je pravzaprav maščevanje vodstva Sehe za slovensko večletno preračunljivost in oklevanje. Ko so Slovence pred leti vabili vanjo, so jo ti zavrnili, češ da je domača liga dovolj kakovostna, zdaj ko so razmere zaradi padca kakovosti slovenske lige in pomanjkanja prostora za trženje drugačne, pa so želeli vanjo.
Šefi Sehe so izračunali, da bi se z dodatno širitvijo lige povečali tudi stroški (Gazprom pokriva vse stroške nastopa za deset klubov), kotizacija pa naj bi bila tudi posledica tega, da so v prvih dveh sezonah – pred vstopom Gazproma – udeleženci regionalne lige sami plačevali vse stroške in da bi bilo nepošteno, če bi Slovenci brezplačno vstopili v Seho. Slovenci so torej ostali pred zaprtimi vrati, ne pa tudi novinec Veszprem, ki je zlahka plačal 150.000 evrov na sezono. Da so vodilni možje Sehe držali fige v žepu, da so sproti spreminjali dogovorjena pravila igre in da so želeli na račun Slovencev še dodatno zaslužiti, je jasno. A tudi predstavniki RZS in treh klubov bi morali vedeti, da je na teh prostorih »nategovanje« in ribarjenje v kalnem nacionalni šport, ustni dogovori pa ne pomenijo (skoraj) nič. No, vsaka šola nekaj stane, šele čas pa bo pokazal, kdo koga bolj potrebuje in kdo več izgublja (dobiva): slovenski rokomet brez Sehe ali Seha brez slovenskih klubov.
