Med njegovim štiriletnim mandatom se je tako v teoriji kot v praksi vedno pokazalo, da je v reprezentanco težko priti, prav tako je iz nje težko izpasti. Denič je znan kot zelo načelen človek, a ponoven vpoklic Klemna Cehteta in prvi nevpoklic Miha Zarabca je vzbudil (ne)upravičeno začudenje. Cehte je pred dvema letoma zaradi lastnih napak moral zapustiti priprave in Denič je trdil, da ga, dokler bo on selektor, ne bo več v reprezentanci. A je moral pozabiti na svoje načelo, kajti zaradi poškodb prvih dveh levih zunanjih igralcev, Bilbije in Mačkovška, je bil prisiljen poklicati Cehteta. Še več: za Cehtetovo rezervo je bil ob pomanjkanju delovne sile na tem položaju prisiljen poklicati še Miladina Kozlino, ki v Deničevem mandatu še nikoli ni zaigral za reprezentanco.
Zarabec je hit letošnje lige prvakov, a zanj ni bilo prostora med 28 izbranci. Drži, da ima nesrečo, da igra na položaju srednjega zunanjega, ki jih ima Slovenija »za izvoz« (Zorman, Bezjak, Bombač, St. Skube; zaradi gneče sta se morala Seb. Skube in Špiler preseliti na drug položaj), a mogoče bi si po fantastičnih predstavah doma in v Evropi zaslužil vsaj prostor na širšem seznamu 28 igralcev. Staš Skube je po lanski vrhunski sezoni sprožil enako vprašanje kot zdaj Zarabec, a je potreboval precej časa, da mu je Denič odprl vrata vsaj na širši seznam. Toda če je lahko Kozlina padel kot z neba, bi lahko (čeprav brez realnih možnosti za SP) reprezentanco vsaj malce okusil tudi Zarabec.
Denič vztraja na konceptu, sistemu in hierarhiji ter tezi, da reprezentanca ni avtobusna postaja, skozi katero bi igralci množično prihajali in odhajali. In ima prav, kajti selektor s svojo glavo odgovarja za izbiro igralcev, še bolj za rezultate. Če se bo iz Katarja vrnil kot junak, bodo takoj pozabljeni cehteti, zarabci... A če bo vrnitev klavrna, bodo tisti, ki mu očitajo rušenje lastnih načel, spet imeli kost za glodanje.
