Korošec je julija lani s pomočjo dr. Edvina Derviševića, ki je prav tako kot Pori zaposlen na fakulteti za šport v Ljubljani, in na njegovo priporočilo stopil v stik s Katarci. Dervišević je delal v stari vojaški bolnišnici v Dohi, v novi pa je zadolžen za strokovni del. Sledili so pogovori s Katarci, o čemer Primož Pori, ki je v Doho prišel na začetku oktobra, pravi: »Eden izmed mojih pogojev za prevzem dela je bil, da sočasno ostanem tudi kondicijski trener v slovenski reprezentanci, saj sem želel ostati v stiku z rokometom. Novi delodajalci so to sprejeli, še več: sami od sebe so ponudili sponzorstvo reprezentanci med SP. Zame pa njihova zelena luč pomeni tudi to, da bom lahko še štirikrat na leto prišel v Slovenijo zaradi reprezentančnih akcij.«
Čeprav vojaška klinika (bolnišnica) Al Attar za fizikalno medicino, rehabilitacijo in medicino športa še ni uradno odprta, je slovenski reprezentanci na razpolago 24 ur na dan. »V zadnjih mesecih smo zdravniki, fizioterapevti, trenerji in preostalo osebje vzpostavili sistem delovanja klinike. Morali smo jo spraviti v obratovanje, a naše delo ni bilo čisto vsakdanje. Nismo takoj začeli delati s pacienti, ampak smo morali najprej spraviti opremo iz škatel in kontejnerjev, vzpostavljati red v prostorih, pisati in delati na protokolih, sodelovati z zdravniki in drugim osebjem, pisati poročila o delu, spoznavati tehnologijo... Imeli smo veliko veliko predavanj in izobraževanj,« se spominja profesor športne vzgoje iz Slovenj Gradca.
Stroga ločitev v kliniki
In zakaj se je odločil za strokovni izziv v Katarju? »V Sloveniji mnogi strokovnjaki pogrešamo delo v okolju, kjer imaš na voljo vse, kar si zaželiš, in v katerem so pogoji za delo vrhunski. To je bil glavni motiv in izziv, da sem se odločil sprejeti ponujeno delo. Dosedanje znanje in izkušnje želim še nadgraditi skozi najsodobnejšo tehnologijo, strokovno napredovati in potem to nekoč uporabiti tudi v Sloveniji. Prav tako kasneje svoje znanje in izkušnje deliti s študenti na fakulteti,« načrtuje Pori, ki je (bil) docent pri predmetu fitnes na fakulteti za šport, s soglasjem fakultete in univerze pa je za dve leti (do 30. septembra 2016) zamrznil svojo službo.
»V kliniki je okoli 70 strokovnjakov različnih profilov, pri čemer sta moški in ženski oddelek povsem ločena. Oba delujeta po enakem sistemu, a s to razliko, da so na moškem oddelku le moški strokovnjaki, na ženskem pa samo strokovnjakinje. Zadeve so, tako kot je v islamskem svetu praksa, strogo ločene na moški in ženski del,« pojasnjuje Pori, poleg katerega je v kliniki še skupina Slovencev in Slovenk, skupaj pa so v novem objektu strokovnjaki in strokovnjakinje iz kar 18 držav. »Gre za pisano druščino ljudi, zato je zanimivo prepletanje znanj, izkušenj in načinov dela z različnih koncev sveta. Vsi imamo enako izhodišče: smo prišleki in smo začetniki. Vsi spoznavamo novo okolje in ljudi, kulturo, navade, jezik, urejamo dokumente, iščemo stanovanje,« dodaja Pori.
Sprva namenjena le vojski
V vojaški kliniki Al Attar ima nekdanji selektor ženske reprezentance Slovenije visoko funkcijo, saj je vodja oddelka za športno rehabilitacijo in s tem šef vseh trenerjev, kineziologov in osebnih trenerjev. »Moje delo je usmerjeno na dve področji. Prvo je povezava med medicino in športom, drugo pa vodenje fitnesa. Čeprav gre za objekt katarske vojske, bomo v kratkem odprli fitnes tudi za katarsko javnost. Vojska želi tako vzpostaviti stik še z zunanjim, civilnim delom prebivalstva,« opisuje Korošec. Vojska želi tako vplivati tudi na življenjski slog ljudi: »Ker je klinika relativno majhna, tudi fitnes ni pretirano velik in ga ni mogoče obsežno tržiti. A vojska želi imeti za civilno prebivalstvo fitnes odprt tudi zvečer, pri čemer jim ne bi ponudili le vadbe, ampak poskrbeli še za dobro diagnostiko, osebne in strokovne vadbene programe, pristen stik...«
Prav včeraj so predstavniki vojske opravili pregled nove klinike, spoznali zaposlene, delo, opremo... »Uradno odprtje je predvideno za sredino februarja. A ne bo takoj začela delati na polno, ampak na okoli 40, 50 odstotkih zmožnosti. Kasneje bo začela delati v polnem obsegu, a sprva bo odprta le za vojsko,« napoveduje Primož, ki je (tako kot drugi) dobil le enoletno pogodbo z možnostjo podaljšanja ali prekinitve. A v nasprotju z rokometnimi trenerji, ki so pogodbe podpisali s tukajšnjim olimpijskim komitejem, imajo zaposleni v kliniki pogodbe s katarsko vojsko. O svoji prihodnosti (upa, da se mu bosta kasneje vsaj začasno pridružila 11-letna hči Nika in osemletni sin Maks) razmišlja takole: »Za zdaj računam, da bi delal tu vsaj dve leti. Vesel sem, da sem prvič v življenju pri tako velikem projektu prisoten od temeljev. Da lahko vidim, kako se stvari postavljajo na noge, kako nastajajo in se razvijajo, kakšni bodo rezultati.«
