No, Ivanišević je ta problem razrešil na sebi lasten način. Pokazal je, da ima izjemen zabavljaški potencial. Da res zmore izvajati šale, ki se jim ni treba smejati iz vljudnosti, ker so res duhovite. Kot ko je v nekem momentu zapadel v stanje Forresta Gumpa, ko je ta tekel čez ZDA, kar je bilo v primeru omenjenega teniškega dvoboja videti tako, da je začel kot kak možganoopranec, ki je dobil ukaz teči proti mreži, jo preskočil, se na drugi strani z manično besnim izrazom človeka, ki si predvsem želi izvršiti nalogo, pridružil nasprotnikoma ter pripomogel k temu, da je trio proti osamljenemu Ljubičiću na drugi strani osvojil točko. A pred kakim dnevom se je Ivaniševića dalo spet videti v ekshibicijskem duelu. Le da tokrat povsem brez norčij. Tudi z redkimi nasmeški. Tudi s stiskanjem pesti ob doseženih točkah. S servisi na vso moč. Kajti na drugi strani je stal Patrick Rafter. Igralec, proti kateremu je leta 2001 v Wimbledonu Ivanišević zmagal v finalu in takrat v vsej Južni Slaviji izzval solzenje oči. Po tistem dvoboju je namreč nemalokdo menil, da bi Rafter zmagal v katerem koli drugem dvoboju. Da je Ivaniševića do zmage poneslo nekaj iracionalnega. Da je od Rafterja dejansko slabši. Zato je bil ekshibicijsko veteranski dvoboj trinajst let pozneje vendarle nekaj več od običajne ekshibicije.
Čeprav je šlo za veterana. Kajti tenis odlikuje še nekaj specifičnega. Da v primerjavi s kakšnimi drugimi športi tudi v veteranski kategoriji še vedno postreže z veščostjo in spektakularnimi potezami. Ivanišević je spet zgrešil nekaj žog na mreži. A na koncu spet zmagal. Po podaljšani igri. In potrdil Wimbledon. Tega sicer nihče ni izrekel na glas, smo pa nemara imeli ta moment v glavi vsi pričujoči.
