Vesna Fabjan je za večno utišala pokroviteljski duh Petre Majdič. Vesno je po Oslu najbolj bolelo, da na »slovenskem ovinku« ni stegnila noge v popoln odriv zaradi uvidevnosti in pozornosti do šefinje Petre Majdič. S tem je Petri na stežaj odprla pot do bronaste kolajne. Ob razočaranju je olje na ogenj prilil Petrin komentar, da se četrtouvrščene čez nekaj dni ne bo nihče spomnil. Tudi to spoznanje je bolelo in tudi v tem se je skrival dodatni motiv. Delček. Bistvo je vse drugo. Postavno Besničanko odlikuje perfektna drsalna tehnika za vse učbenike. V odjugi je spretnost še bolj prišla do izraza. Je velemojstrica skupinskih tekov z odličnim pregledom, orientacijo v prostoru, iskanja idealnih linij, zavetrja, hitrosti. To je v najboljši meri pokazala v vseh tekih na dan D. Zmore zbranost tudi v zelo zahtevnih okoliščinah. Primer: na tekmi svetovnega pokala na Poljskem je morala skoraj iz bolniške postelje prisilno potrjevati olimpijsko normo zaradi dvomov odbora za vrhunski šport s Petro Majdič na čelu in s tretjim mestom napovedala bron.
Ni rojena za najtežje maratone. Z geni ni dobila bogate krvi in visoke porabe kisika, v teku najbolj pomembne, sicer bi bila serijska zmagovalka. Zaradi te šibke točke je izpolnjevala detajle, kot so moč, eksploziven start, tehnika, iztegnjen korak čez ciljno črto, prehrana in skrb za zdravje. Z vidika vzdržljivosti je bila tudi malce lažja olimpijska proga z najtežjim klancem v uvodnem delu kot božji dar. Od zgoraj je dobila vrnjenih tudi veliko nesrečno izgubljenih bitk za stotinke, za niz bolezni in še marsikaj, ko ji je bil vsaj olajšan boj s favoritinjami Randallovo, Hermannovo in Bjoergnovo. Ko je Jacobsenova poškodovala palico, je v velikem finalu v zavetrju njej poznane Norvežanke Maiken Caspersen Falla pridrsala do kolajne. A nič ji ni bilo podarjeno. Obula je svoje bronaste olimpijske čeveljce. Petrini je ne bodo več tiščali.