Slovenski športniki osvajajo kolajne iz dneva v dan, toda evforijo v Sloveniji je čutiti zgolj na medmrežju. Twitter, facebook in komentarji pod spletnimi novicami so polni vzhičenih sporočil, pri čemer ljudje kar tekmujejo, kdo bo bolj izviren, navdušen in čustven. Kot da bi bili tudi sami na nekih posebnih medmrežnih olimpijskih igrah.
»Na spletu plavaš tam, kjer plavajo milijoni. To še toliko bolj velja, če svoje izraze prevajaš v angleščino. Hkrati lahko ljudje na medmrežju najlažje delijo mnenja, poglede in navdušenje,« pravi Lev Kreft, športni filozof, ki sicer še vedno verjame v ljudsko rajanje na ulicah. »Prepričan sem, da bo slovenske športnike po olimpijskih igrah pričakala velika množica v Ljubljani in njihovih domačih krajih,« dodaja.
Poleg pojava medmrežja je enako prelomnico v spremljanju športnih dogodkov pomenil tudi prihod televizijskih ekranov. »Dokler ni bilo možnosti ogleda prenosov, nisi mogel doživeti čustvenosti dogodka. Do takrat si lahko o dogajanju bral samo v časopisu, včasih tudi dva dni kasneje. Sedaj čustvenost dvigujejo komentatorji in slika, ki te vpletejo v dogodek, kot da si tam. In enako je z medmrežjem,« je prepričan športni filozof. Kljub temu da živimo v informacijski dobi, pa smo Slovenci po športnih uspehih že znali rajati na ulici. Najlepši primeri so uspehi slovenske nogometne reprezentance. »Razlika je v tem, da je šlo za moštveni šport. Če bi na olimpijskih igrah osvojili kolajno hokejisti, bi se tudi sedaj vsi metali ob tla od veselja. Resda ima Tina Maze svojo navijaško skupino, a v njej je malo ljudi. Gre namreč za individualni šport, kjer se navijači počutijo manj 'reprezentatirane', kot se v moštvenih športih,« opozarja Kreft, da ne smemo mešati jabolk in hrušk.
Toda če se na medmrežju zdi, da je v Sloveniji navijaška veselica, je na ulicah drugače. Na njih je vse po starem. Ljudje so zazrti v tla, vsak pa se bojuje s svojimi težavami. Veselja je malo, še manj pa polnih lokalov, kjer bi navijači družno spremljali slovenski lov na olimpijska odličja. »Problem je v tem, da so igre v Sočiju. Če nisi na prizorišču, je bolj zanimivo, če imaš socialni kontakt prek medmrežja, kot če stojiš doma na kakšnem bregu v mrazu,« je še prepričan Kreft.
Ni bilo zainteresiranega sponzorja
Še vedno pa je svež spomin na leto 2012 in olimpijske igre v Londonu. Tedaj je bila Slovenija prepletena z navijaškimi lokali, ki so bili organizirani v domačih krajih najboljših slovenskih olimpijcev. Z izjemo Ljubljane, kjer pravega utripa ni bilo, so bile povsod drugod gostinske mize zasedene. Manjkala ni niti glasba, pijača pa je prišla prav v vsakem primeru. Ali se je z njo nazdravljalo slovenskim odličjem ali pa se je v njej utapljalo žalost.
Poseben dogodek so tedaj organizirali tudi na Bledu. Drugega avgusta 2012 je namreč minilo natanko dvajset let od bronaste kolajne, ki jo je na igrah v Barceloni osvojil četverec brez krmarja v sestavi Jani Klemenčič, Sašo Mirjanič, Milan Janša in Sadik Mujkić. Obletnica je bila še toliko bolj vesela, saj sta na isti dan v Londonu bronasto kolajno osvojila Iztok Čop in Luka Špik v dvojnem dvojcu. Tisti dan je bila na Bledu zbrana tudi športna in politična elita, tako iz preteklih časov kot iz sedanjosti. Težko je verjeti, da se česa podobnega ne bi dalo organizirati tudi sedaj. Alpsko smučanje in smučarski skoki sta vendar glavna nacionalna športa, s katerima se poistoveti največ Slovencev. Le težko bi tudi našli slovenskega športnika, ki bi bil pri nas bolj prepoznaven, kot sta Tina Maze in Peter Prevc. Res je, da so smučarske tekme po slovenskem času dopoldan, ko ljudje hodijo v službe in ne na zabave, toda skakalci se za odličja borijo v večernih urah, ko bi ljudje lahko prišli v mestna središča na skupni ogled tekem. Ne nazadnje je bilo tako na Prešernovem trgu pred štirimi leti, ko so bile igre v Vancouvru.
Glavni razlog, da letos navijaških druženj ni, je v pomanjkanju zainteresiranih sponzorjev, ki bi prek olimpijskega komiteja organizirali takšne dogodke. Obstajajo sicer določena druženja navijačev, a gre predvsem za prijatelje in družinske člane slovenskih športnikov. Zunaj teh okvirjev je nekaj več življenja le v Ljubljani v Hiši športa, ki dela pod okriljem Mestne občine Ljubljana. »Trudimo se, da nekaj organiziramo. Imamo različne delavnice na temo hokeja in smučarskih skokov, zraven pa tudi predstavljamo športe na olimpijskih igrah. Prišli bodo tudi hokejisti Olimpije in predstavili določene veščine,« je povedal vodja Hiše športa Samo Masleša. Kljub temu kakšnega posebnega olimpijskega vzdušja v središču mesta ne opazi. »V zadnjem obdobju smo imeli že evropsko prvenstvo v košarki, ko so se ljudje veselili, zdaj pa so morda malo izčrpani. Potem je bil še veseli december, ki je prav tako energijsko in finančno utrudil ljudi,« je pripomnil Masleša ter potarnal, da je tudi vreme vse prej kot prijetno za navijanje na prostem.
