Zagotovo. Sploh pred prvimi igrami v Saporu 1972 sem imel ogromna pričakovanja. Vendarle je to največje športno tekmovanje in vsak komaj čaka na otvoritev, na prižig ognja. Po drugi strani pa so športniki na igrah precej obremenjeni, zato nisem imel veliko časa, da bi sledil drugim disciplinam. Še hokejske tekme drugih ekip si nismo mogli ogledati v celoti. Hokejski finale sem v živo videl le v Sarajevu. So pa bile igre v Saporu zadnje, na kateri je bilo še vedno sproščeno vzdušje, saj nas ni obkoljevalo preveč varnostnikov in policije. Kasneje se je marsikaj spremenilo. Športniki smo bili zastraženi kot v getu, veliko je bilo kontrol na vsakem koraku.
Na igrah v Sarajevu je hokejska reprezentanca navdušila občinstvo, tribune so bile vselej polne.V tistem obdobju smo že pred olimpijskimi igrami dvakrat gostovali v Sarajevu in bili obakrat toplo sprejeti. Čeprav ljudje niso prav dosti vedeli o hokeju, pravila so bila za njih namreč španska vas, jim je bilo dogajanje na ledu zelo všeč. Po zmagi nad Italijo so nas navijači kar dve uri čakali pred dvorano, da bi nam osebno čestitali za uspeh.
Ste se kasneje pogosto vračali v olimpijsko Sarajevo?Ne, pred tremi tedni sem bil prvič, ko smo prišli na turnir mlajših dečkov. Lepo se je bilo vrniti v to mesto, čeprav mi še zdaj ni jasno, zakaj je moralo Sarajevo pretrpeti toliko grozot. Pred tridesetimi leti je bilo vse tako lepo, tako rekoč idilično. Nikomur se ni niti sanjalo, da bi lahko zaradi nacionalnih variacij udarila tako huda vojna. Ko sem se nazadnje peljal skozi Bosno in Hercegovino in ko sem videl množično grobišče pri dvorani Zetra, me je močno stisnilo pri srcu. Človeku ne more biti vseeno, saj je ta narod preživel res težke trenutke.
Ste pa še vedno zadnji slovenski hokejist, ki je dosegel gol na olimpijskih igrah. Ta rekord verjetno ne bo več dolgo trajal.Močno upam, da res ne, saj bi to pomenilo, da bo reprezentanca v Sočiju zatresla mrežo. Glede mojega zadnjega gola pa lahko povem, da je tako pač naneslo. Takrat smo igrali s Poljsko in izgubili z 1:12. Poljska je danes v hokejskem smislu seveda povsem druga zgodba. V hokeju je ogromno povezano z denarjem in tukaj smo Slovenci resnično fenomeni v vseh pogledih. Moti pa me, da nimamo resnega tekmovalnega sistema. Z izdatno pomočjo staršev deluje selekcija do štirinajstega leta, potem pa klubi vse preveč odmikajo roke. Gre za ključno obdobje v razvoju mladih igralcev, kjer bi morali vsi trdo poprijeti za delo. Sploh v mladinskih selekcijah, ki je zadnja faza pred vstopom v člansko vrsto. Ne bi želel kritizirati, a prepričan sem, da bi morala prav vsaka športna panoga imeti svoje državno prvenstvo, ki bi imelo veljavo.
Pogrešate močne Jesenice?Zveza se je kakšni dve leti prepozno odločila za pomoč Jesenicam. Veste, ko greš enkrat iz EBEL, je zelo težko priti nazaj. Bojim se, da lahko traja tudi dvajset let ali več. Profesionalnega pogona ni tako enostavno vrniti tja, kjer je nekoč že bil. Ne mislite, da lahko kar začnete igrati z mladimi in bo nekaj nastalo. Ko enkrat odrežeš kvaliteto, padeš na začetek poti. Zdaj vidimo, da so nekateri fantje že nehali s hokejem, ker nimajo več ambicij. Ko izgubiš ambicije, tudi treniraš in igraš slabše, sprijazniš se s tem, da se bliža konec kariere. To je slabo znamenje za njihov razvoj.
Se preveč spreminja odnos igralcev do hokeja v primerjavi z vašimi časi?Naša generacija in še marsikatera kasnejša je imela drugačen odnos do igre. Če smo denimo vodili s 3:0, se s tem nismo nikdar zadovoljili. Vedno smo želeli napolniti tekmečevo mrežo do vrha. Danes je marsikaj drugače. Mladi imajo premalo znanja, manjka jim kombinatorike, želje po igranju za lastno zabavo.
Kaj lahko naredi Slovenija v Sočiju?Vsaka točka bi bila gromozanski uspeh. Igrali bomo proti hokejskim velesilam, a kljub temu upam, da fantje niso odšli v Soči zgolj tekmovat. Verjamem, da se bodo pokazali v lepi luči. Morajo uživati v igri in se potruditi po najboljših močeh. Če jim bo to uspelo, bom sam zelo zadovoljen.
