Kot je vedno lepo imeti v žepu kakšen evro več za nepredvidljiv strošek, se je lepo bahati tudi s športnimi uspehi. S tega stališča je osem osvojenih slovenskih kolajn v Nandžingu lep uspeh. Čeprav so bile nekatere dosežene v neolimpijskih disciplinah, kot sta metanje trojk in zabijanje. Blišč tekmovanja namreč nima nobene zveze z mejniki, ki jih postavljajo posamezni športniki in z njimi država.
Mladinske olimpijske igre v Nandžingu so bile po vseh kriterijih blišča precej mogočnejše kot denimo evropsko prvenstvo v atletiki v Zürichu, najodmevnejše avgustovsko športno prvenstvo. Kakšna slovenska kolajna v Švici pa bi bila x-krat odmevnejša kot izkupiček na Kitajskem. Zato bo treba upom slovenskega športa prihodnosti ravno zdaj, ko letajo v oblakih, porezati krila, če bodo seveda želeli uspešno nastopati tudi v članski konkurenci.
Olimpijski komite Slovenije je prek vodje komunikacijskih projektov Matica Švaba pošiljal sporočila v domovino dan in noč. Tiskovna služba je delovala tako, kot mora. Nandžing je pokazal, koliko ima OKS rezerve pri obveščanju javnosti. S temi rezervami se ne bo obremenjeval Janez Kocijančič, ki so mu na mestu predsednika komiteja šteti dnevi. Z njimi se bo moral ukvarjati njegov letošnji naslednik. Le s transparentnim obveščanjem javnosti in drugih športnih zvez bo namreč mogoče preprečiti odmevna nesoglasja, ki jih je imel letos OKS s Hokejsko zvezo Slovenije.
Precej bolj je bil OKS medijsko aktiven v nekdanji vladi, ko je bil na položaju direktorja direktorata za šport pri pristojnem ministrstvu Drago Balent. Tedaj je »bombardiral« z vseh strani. S »svojim« Edvardom Kolarjem pa je imel in ima mir ter oblast, s katero lahko po svojih načelih vodi slovenski šport.
