Kot igralec je bil trikratni prvak nekdanje Sovjetske zveze v dresu CSKA iz Minska in obenem sovjetski reprezentant, še uspešnejši je kot trener, saj je v klubski konkurenci osvojil malodane vse, z reprezentanco Rusije pa je leta 2012 osvojil olimpijsko kolajno. Alekno spomni na res davne čase. Na čase, ko so športni trenerji nosili enake torbice kot študentje filozofije. Malenkost drugače sicer. Morda kanček manj malomarno, pa vendar enake. Usnjene. Eks oficirske ali pač izpeljavo takšnih.
Kje so danes vizualne stične točke med študenti filofaksa in športnimi trenerji oziroma FTK-jevci, mi seveda ni jasno. Sem pa nedavno videl dve leti star posnetek študentov filozofske fakultete, ki so jih po hodnikih lastne fakultete premetavali uradni varnostniki, zato ker so po hodnikih kričali neka protestna gesla. Pri čemer se tako eno kot drugo zdi nesprejemljivo. In to, da študentje po hodnikih fakultete, ki naj bi bila mesto dialoga, vzklikajo protestniška gesla, nemara še bolj pa to, da po filozofski fakulteti, torej izrazito humanistični šoli, ki bi si kaj takega nemara lahko privoščila zadnja izmed vseh, operira nekakšna interna policija, ki je do študentov nesorazmerno nasilna ter popadljiva, kot bi šlo za diskoteko, v kateri redarji po naročilu direkcije ne prenesejo »tepiharskih« gostov.
Alekno torej spominja tudi na čase, ko po fakultetah še ni bilo redarjev. Starosocialistični tip trenerja. Institucionalističen lik, kakršnih ne delajo več. Videti je kot še zadnji izdelek pedagoško-fiskulturniškega koncepta, ki je temeljil na predpostavki o združljivosti športne kariere z dokončanjem kake šole. Tudi letnice je takšne. Mejne. 1966. Ognjeni konj. Je pojav, ki je bržkone mogoč samo še v Rusiji, čeravno je njegova mati iz Belorusije, oče pa iz Litve. In ja, seveda, obiskoval je športni faks. V Minsku. Se opazi.
