Razlika v plačah je ogromna, a tudi v organizaciji. Če je bilo v zlatih časih normalno, da ima moštvo ACH Volleyja med treningi na voljo fizioterapevta in vsaj eno spremljevalno osebo, je zdaj drugače. V letošnji sezoni je ekipo na treningih pogostokrat nadziral zgolj trener Tomi Šmuc s svojim pomočnikom. Na enem od treningov je celo prišlo do zmede s termini v dvorani Tivoli, zato je moral direktorja dvorane klicati kar Šmuc, na koncu pa je moral vadbo celo prekiniti, da so igrišče zasedli rekreativci. V klubu, ki nastopa med evropsko elito, si takšnih spodrsljajev ne bi smeli privoščiti, nikakor pa takšnih zapletov ne rešuje trener.
Ob vsem tem je nenavadno, da je predsednik kluba Rasto Oderlap pred sezono govoril o zaključnem turnirju lige prvakov. Res je, da tega ni postavil kot obvezo, toda da se besedna zvezna »zaključni turnir lige prvakov« sploh pojavi zraven tako poceni in pomlajene ekipe, je skrajno neumestno. Že res, da morajo biti cilji visoki, a eno je realnost, drugo utopija. Saj tudi Zlatka Zahovića ne bi nihče jemal resno, če bi letos govoril, da ni nemogoč cilj, da Maribor zaigra v četrtfinalu nogometne lige prvakov.
Odmevala je tudi izjava Aleša Jerale, ko je konec novembra od ekipe zahteval boljšo igro ter več predrznosti in poguma, v nasprotnem primeru bodo potrebni ukrepi. Športni direktor je torej okrcal svojo ekipo, čeprav je ta na slovenskih tleh zmagala na vseh tekmah in se dostojno upirala tudi v ligi prvakov. Največji paradoks je, da kaj takšnega izreče nekdo iz vodstva kluba, ki v preteklosti ni izplačalo premnogih plač, ki so bile zapisane v pogodbah. V ACH Volleyju so namreč igralci in trenerji resnično zadnji, ki si zaslužijo javno kritiko.
