S tem je Kittel poskrbel še za tretje večplastno navdušenje. Le da tokrat »sto metrov moralne teme«, kot zaradi neusmiljene borbe imenujejo sprinterski zaključek v Toursu, ni obveljalo. Tako korektnega zaključka, čeprav ni šlo brez množičnega padca, že dolgo ni bilo videti. Z ramo ob rami sta se spopadla sprinterska vlaka Argosa in Omege. V zavetrju so se pomešali šele v zaključku, le da je Kittel izkoristil Cavendishevo zavetrje. V tem razpletu so mnogi videli neko zadoščenje. Veelers, ki je bil prej vlakovodja sprinterjev, zaradi posledic padca v torek, za katerega so mnogi okrivili Cavendisha, ni sodeloval v vlaku, pač pa ga je v tej vlogi zamenjal Koen de Kort, tudi Mezgecev rezalec vetra na Giru. Zvečer so v nizozemski ekipi znova nazdravili s pivom namesto s šampanjcem, kot so se hvalili o čudežni formuli.
Cavendish je po spornem »prehitevanju« Kittlove sprinterske lokomotive med navijači in tudi delom kolesarjev dobil sloves grdega račka. Olje na sprinterske boje prilivajo tudi drugi. Tako je organizator Kriterija v Boxmeeru na Nizozemskem odpovedal povabilo Cavendishu, češ da takega kolesarja ne želi na dirki po koncu Toura. Odločitev ima vsekakor več plati. Kriteriji po Touru so ena od posebnosti scene v kolesarskih deželah, s finančne plati so zelo privlačni za vse povabljene kolesarje, najuspešnejši v Franciji pa dosegajo najvišje startnine, tudi do 100.000 evrov. Velikokrat je tudi vrstni red vnaprej dogovorjen. Šampioni Toura zahtevajo slavo še kakšen dan več. Za organizatorje je Cavendish kot najboljši sprinter vseh časov zagotovo velik strošek, ker pa je med nizozemsko publiko postal nepriljubljen, je organizatorju vložek vsaj pri sponzorjih težje upravičiti. Torej ne gre toliko za moralo kot za posel. Bolj z moralo preteklih let kot s poslom je povezan tudi podatek, da nemške televizije Toura kljub petim zmagam nemških kolesarjev ne prenašajo v živo. Tudi slovenska ne. Mimogrede, televizijske pravice za slovensko območje bi za tri tedne neuradno stale okoli 70.000 evrov.
Z izrekom Stvari gredo zelo dobro, tudi če ne gredo se lahko poistoveti tudi Kristijan Koren. Ne samo zato, ker je po svojih močeh znova lahko pomagal Saganu. »Zadnje dni nisem želel 'forsirati' čisto na polno. Zame je že to poseben dosežek, da sem sploh še na dirki. Tudi zdravnik se čudi, da sem s tako roko preživel Pireneje. Tudi zaradi vsega s terapijami vred si vsak prosti trenutek vzamem le za to, da se raztegnem in spim. Tour je še zelo dolg.« Pravi, da si zaradi milijonske publike ob cesti ne more privoščiti, da bi si ogledoval pokrajino. »Ob cesti je vedno toliko ljudi, da moram vseskozi paziti, da se v koga ne zaletim,« je zatrdil brez namigov, da je morda zaradi gledalcev, ki so preblizu kolesarjem, tudi prišlo do torkovega skupinskega padca. Ko beseda nanese na nadaljevanje, je kratek: »Mislim, da ubežnikom ne bo uspel noben poskus. Sprinterske ekipe so preveč zainteresirane. Kjer pa drugi ne bodo videli interesa, bomo mi prevzeli pobudo za Sagana in se potegovali za še eno etapno zmago. O Froomu? Zame je prvi favorit že od starta na Korziki.«