To sem delal dvanajst let. Enostavno sem se vrtel v krogu. Ni bilo neke posebne nove motivacije. Nismo mogli pritegniti novih večjih sponzorjev, da bi s tem napredovali v višji razred, sestavili močnejšo ekipo in tekmovali na dirkah višje ravni. S tem bi se zagotovo dvignila tekmovalnost. Če hočeš biti motiviran, je določen napredek v športu še kako potreben. Ne samo za tekmovalce. Če se vrtiš v istem krogu vsa leta, postane tudi delo vse bolj monotono in naporno. Potem je prišla ponudba, ki sem jo težko zavrnil.
Zmotil sem vas v Bahrajnu. Delate na kakšni naftni ploščadi?Ne. Pred časom sem spoznal princa Bahrajna. Šejk Naser bin Hamad Al Kalifa je sin bahrajnskega kralja. Z njim sem prišel v stik, razkril mi je ambicije in prišlo je do sodelovanja. Njegova želja je približati šport ljudem in prek športa želi promovirati svojo deželo. Dal je pobudo, da mu svetujem in mu pomagam. Je predsednik Vrhovnega sveta za mladino in šport, po naše minister in predsednik bahrajnskega olimpijskega komiteja.
Slišal sem, da naj bi se ukvarjal tudi s triatlonom.Postal je navdušen triatlonec. Prevzel sem njegov osebni vadbeni program za trening kolesarstva. Vadi skupaj z mlajšim bratom Kalidom, ki je tudi predsednik Bahrajnske atletske zveze. Poleg tega je zraven še ekipa drugih z njima povezanih triatloncev. V zadnjem obdobju so končali že tri ironmane. V zelo kratkem obdobju je Naser bin Hamad Al Kalifa prišel do stopnje, da je končal ironman v desetih urah, in to na prizoriščih z zelo zahtevno kolesarsko traso. Lepo napredujejo, zelo so navdušeni nad triatlonom.
Bili ste velik navdušenec nad golfom, menda zdaj delate s konji.Ja, res je. Uvedel sem nekatere stvari za trening konj. V tem delu sveta so veliki konjeniški navdušenci. Konjske dirke so dolge tudi 120 kilometrov. Način treninga s konji je zelo podoben kolesarstvu. Z mojimi novostmi so zadovoljni. Gre za način testiranj, katerim se potem prilagodi vadba. V Dubaju so pred kratkim izvedli tudi posebno triatlonsko različico triatlona. Imenujejo ga desert triatlon. Pet kilometrov teka, 25 kilometrov kolesarjenja in 40 kilometrov jahanja. Zmagal je šejk Naser. Delamo pa tudi nekatere druge projekte.
Katere? Bahrajn že ima dirko formule 1.Zadnje tri mesece delamo pri projektu gradnje velikega športnega centra. Z veliko atletsko dvorano, seveda pokrito, in dvema olimpijskima plavalnima bazenoma. Zraven bodo hoteli in središče za izvedbo testiranja za vrhunski šport. Vse to naj bi nastalo v treh letih. Upam, da bom tukaj dobil priložnost za vodenje tega centra ali morda drugod pri vrhunskem športu v Bahrajnu.
Zdi se kar malo čudno, da Bahrajn še nima kolesarske ekipe. To bi bilo delo za vas.Verjetno ni boljše priložnosti promocije skozi šport, kot jo ponuja cestno kolesarstvo. To so spoznali v Kazahstanu. To delajo v Rusiji s Katjušo. Tudi britanski Sky je del angleške strategije. Ko sem jim to predstavil tu, so bili navdušeni. Vendar v tem delu sveta gre pri takih projektih za dolgotrajni postopek. Julija gre princ z mano na Tour de France, da v živo vidi, kakšna prireditev je to.
Je arabski svet zelo drugačen od našega?Popolnoma. Tukaj je miselnost ljudi čisto drugačna. Gre za drugačno dojemanje. Ko si s temi ljudmi, ko si enkrat v tem krogu, ko pride do zaupanja, ni nevoščljivosti, vedno so zadovoljni, neštetokrat se ti zahvalijo tudi za povsem drobne stvari. Imajo drugo mentaliteto. Uspeh nekoga je tudi zanje uspeh. Veselijo se z njim. Za Slovence pa je uspeh nekoga drugega njihov neuspeh. To dela ljudi ljubosumne. Tukaj tega ni. Ko si enkrat v njihovem krogu, si njihov.
Kako se ta miselnost odraža v športu?Težko rečem. Lahko le primerjam. V Bahrajnu država pokriva velik del splošnih stroškov, od šolstva do zdravstva. Ko se poročijo, dobijo stanovanje. To je za njihove ljudi samoumevno. Zdi se, da bi to radi malo spremenili, da to ne bi ostalo samoumevno. Da se je za nekatere stvari treba tudi potruditi. Princ želi biti pri tem za zgled. Razmišljanje je enostavno. Hoče pokazati, da se je za vse treba truditi. Če tako razmišlja princ, ki ima v življenju vse in se loti tako zahtevnega športa, kot je triatlon, in trenira štiri ali pet ur na dan, je to tudi zame impresivno. Želi pokazati, da ni nič podarjeno.
Torej bi princ želel živeti v Sloveniji in se boriti za vsako malenkost?Na neki način. A bolj v smislu, da nič, kar je podarjeno, ni samoumevno.
Zaradi Bahrajna ste zapostavili delo v vrhunskem kolesarstvu.Vse še vedno spremljam. Še vedno sem zraven, znotraj scene. Dogovoril sem se z ekipo Lampre, da bom oglednik za mlade upe po Evropi. Nekatere sem lani že spremljal. To je zanimivo delo. Pogodbo z njimi imam do leta 2017. Spremljam tudi Simona Špilaka in Mateja Mohoriča. Z Janijem Brajkovičem še vedno sodelujeva. Iz tega sveta kolesarstva nisem izstopil.
Kaj pa v Sloveniji? Vas v Novem mestu pogrešajo?Tu sem manj navzoč. Vsi fantje iz Adrie Mobila trenirajo sami, sami se znajdejo. Prav delo v Adrii Mobilu je bilo tisto, ki mi je v preteklih letih vzelo največ časa in tudi zaradi tega sem ga opustil.
Simon Špilak je vaš ponos. Na dirki Po Romandiji je zaostal le za Christopherjem Froomom, zmagovalcem Tour de Francea. Je presenetil?Dosežek je pričakovan. Test pred odhodom na dirko je pokazal, da je vrhunsko pripravljen. Simon nima težav s samozavestjo. Je borben in napadalen kolesar, zato dober rezultat ne more izostati.
Če je Simonovega ritma sposoben le Froome, zakaj njegovih ambicij niste usmerili na Tour ali Giro? Je to le bojazen pred vročim vremenom, ki ga ne prenaša najbolje?Razlogi so veliko kompleksnejši. Treba je vedeti, da je šel Simon med profesionalce v Lampre pri 21 letih. Če vprašate mene, je to vsaj eno leto prezgodaj. Že drugo leto je šel na Tour. Enostavno je to pustilo posledice, strah, bojazen, da v takih okoliščinah tritedenske dirke ne zmore in nima smisla tri tedne garati na tak način. Zato se je tudi osredotočil na enotedenske dirke. To so Pariz–Nica, Baskija, Romandija, Švica, Dauphine, ko običajno odločajo vožnja na čas in težke gorske etape. Velikokrat je spomladi slabše vreme, ki mu ugaja bolj kot drugim. Zelo podobno je z Janijem Brajkovičem. Povedal sem mu, kaj bi moral biti njegov cilj, saj je imel zelo podoben začetek kariere, a se je osredotočil na Tour de France. Na nesrečo mu ni uspelo razviti talenta za tritedenske dirke, malce je zanemaril tudi prvine, ki odločajo na enotedenskih dirkah, in zadeva se mu je malce podrla.
Ko smo že v času Gira, kakšna je vaša napoved zanj in preostalo trojico?Jani je pripravljen. Imel je super pripravljalne teste. Potrebuje pa samozavest. Ta del je v glavi. Janu Polancu želim, da konča v Trstu. Za tako mladega kolesarja je, kot sem že omenil pri Simonu, to velika in zahtevna izkušnja. Borut Božič bo zagotovo naredil vse za ekipo in tudi kaj zase, če bo le imel priložnost. Luko Mezgeca manj poznam, a ga spremljam. Tri zmage v Kataloniji so veličastne. Pri njem še posebno cenim njegov razvoj kariere. Skozi kaj vse je šel, da je sploh dobil priložnost in ekipo v ProTouru. To cenim. Poznam nekatere, ki tega ne znajo ceniti, drugi so prehitro prišli v elitno druščino, kot da imajo mesto zagotovljeno in je to nekaj samoumevnega.
Hočete povedati, kako pomemben je pristop, motivacija, glava?Seveda. Vendar da ne boste narobe razumeli. Velikokrat kakšne ponesrečene izjave sprožijo plaz. Kdo kaj razume v napačnem kontekstu, če je omenjena glava. Nekatere fante moti vse, nekaterih ne moti nič. Včasih so tudi v izjavah v medijih neprevidni. Včasih je katera izjava smešna. Če je športnik samozavesten, ni s tem nič narobe. Tudi s kakšno samozavestno izjavo ni nič narobe. Na tekmi se vedno ne posreči vse, v kolesarstvu še posebej. Strah in pretiran pesimizem je slabo znamenje. V Adrii Mobilu sem se vedno trudil, da so bili kolesarji samozavestni. Že na meji predrznosti. To je po mojem edina pravilna miselnost.
Tudi vaše izjave in napovedi so velikokrat mejile na mejo mogočega, pa se je veliko uresničilo. Zdi se mi, da je tudi dirka Po Sloveniji z vašimi idejami in željami rasla, predvsem v tekmovalnem smislu.Dirka Po Sloveniji je zdaj zares vrhunsko organizirana. Plod dela nekega kroga ljudi, ki to delajo že kar nekaj let. Kar premalo se poudarja, da je vse odvisno od denarja. S takim proračunom, kot ga premore dirka Po Sloveniji, nikjer drugje ni mogoče narediti take dirke. Tudi ekipe ProToura prihajajo in ji zaupajo, ker smo znali unovčiti spoznanje, da je za kolesarje pomembno, da se spi v dobrih hotelih, da vozijo po varnih cestah in da je format štiri- ali petdnevne dirke dober trening tudi za nastop na Tour de Franceu. To je bila pravilna usmeritev. Za razvoj dirke je pomembno samo spoznanje, kaj z dirko hočemo doseči. Dokler bo proračun tak, kot je, bo tako, kot je, in bo ostala na tej ravni. Brez financ ni mogoče narediti boljše dirke, čeprav bi bila to najlepša promocija države. V ospredju je televizijski prenos.
Smo v dobi, ko imajo trenerji lahko kolesarje vsak dan pod nadzorom. Internet omogoča praktično že vse.Sodobna povezava omogoča mnogo več načinov dela. Internet je spremenil tudi to. Trenerju ni treba biti osebno navzoč na treningu in vidi vse parametre, ki so zanj pomembni pri usmerjanju varovancev. Osnova kot zelo uporabno orodje so merilniki moči. En trener lahko usmerja mnogo več kolesarjev iz istih ali tudi konkurenčnih ekip. V današnji dobi interneta je mogoče vse. Zadnja leta se je delo pri pripravi športnikov spremenilo in še bolj teži k popolnosti. Naj bodo to vadbeni programi, trening na višini, razne toplo-hladne kopeli. Ekipe so ugotovile, da je dobro imeti kolesarje na skupnem treningu, če je le mogoče na veliki nadmorski višini. Ti skupni treningi pred desetimi leti niso bili v praksi. Takrat je skrbel vsak zase, zato tudi ni bilo nobenega nadzora. Tudi treningi v tej smeri dela potekajo stran od starih praks.
Zdi se, da je dostopnejša tudi primerjava med kolesarji.Vsekakor. Valuta, ki ima v kolesarstvu prevladujočo težo, je razmerje med močjo in telesno težo. Morda trideset kolesarjev je na dirki sposobnih vrteti pedale z močjo 6,5 vata na kilogram. Če torej ti kolesarji nimajo smole ali ne naredijo neumnih napak v taktiki, ne morejo zgrešiti dobrega rezultata. Razkril vam bom primer Mateja Mohoriča. Na testu pred svetovnim prvenstvom v Firencah je obračal 6,4 vata na kilogram telesne teže. Te teste sem poslal v Cannondale trenerju Slongu. Posumil je, da je s testom nekaj narobe, ali je bil prekratek klanec ali laktat meter ni kazal pravilno. Vendar tak test je bil in podatki so držali. Z Matejem sva se zmenila, da mora to prilagoditi taktiki. Vedeli smo, da je v skupini morda en ali dva kolesarja s podobno sposobnostjo. Vse je stavil na en napad. Potem se bo videlo, ali bo kdo z njim, sicer lahko zmaga. Tako je tudi naredil, ker je verjel v test in pripravljenost.
