Lahko se zgodi, da bo v treh dneh preizkušenj v vožnji na čas na svetovnem prvenstvu v Ponferradi slovenska reprezentanca dosegla najnižji točko dosežkov v tej disciplini v zadnjih letih. Mnogi se bodo le spomnili na tiste zlate čase. Na tiste, ko je Jani Brajkovič postal svetovni prvak med mlajšimi člani. Te dni mineva natančno deset let od njegovega oblačenja mavrične majice v Veroni. Izjemen potencial je potem nadgradil z imenitnimi dosežki med elito, ko je bil na svetovnem prvenstvu v Vareseju 2008 z osmim mestom in še bolj v švicarskem Mendrisiu 2009 s petim mestom blizu celo kolajni. Tudi v Köbenhavnu 2011 kot 14. ni bil daleč. In Brajkovič ni bil edini. Kristijan Koren je bil med mlajšimi člani dvakrat med deseterico. V Salzburgu je bil pred osmimi leti celo na poti do kolajne, če se ne bi zaletel v ogrado. Matej Mohorič je v Valkenburgu pred dvema letoma osvojil tudi srebrno kolajno med mladinci. Kaj podobnega letos ni mogoče, a to ni splet naključij. Kronometer ni zaman ura resnice.
Osrednja pozornost med tednom bo vseeno usmerjena na kronometer moške elite. Po odpovedi Brajkoviča bosta v sredo vozila Koren in Mohorič. Slednji je pri 20 letih še premlad, da bi se že lahko kosal s Tonyjem Martinom in druščino, čeprav ima med njimi že letos za seboj več kot 8000 kilometrov v 59 tekmovalnih dneh. Koren je kar dolgo tehtal, ali bi nastopil na 47-kilometrov dolgi trasi, ki je s 450 metri višinske razlike med bolj razgibanimi v zadnjih letih. Dejstvo je, da se mu ni lahko motivirati, saj ima za seboj že 87 tekmovalnih dni (14.200 km!), s čimer sodi med deseterico najbolj obremenjenih med 500 profesionalnimi kolesarji. V zadnjem obdobju je nanizal nekaj dobrih dosežkov na enodnevnih dirkah, zato je bolj motiviran za nedeljsko cestno dirko. Koren bi v kronometru sicer želel več, kot je njegov doslej najboljši dosežek – 17. mesto v kronometru v Valkenburgu 2012. Ve, da nima dovolj specialnega treninga, ki je nujen za visoke dosežke na SP, vendar vseeno lahko dobro odpelje. Dokaz za to je tudi drugo mesto junija na dirki Po Sloveniji, ko ga je na 8,8 kilometra premagal le Avstralec Matthews. Koren je zadnjo zmago požel prav v Ljubljani 2012, ko je bil kronometer dirke Po Sloveniji dolg 17 kilometrov.
Odnos do ene najpomembnejših disciplin za razvoj kolesarjev se v Sloveniji kaže tudi po pristopu do discipline v posameznih primerih. Mladinka Katja Jeretina je včeraj v deževni Ponferradi dosegla 43. čas dneva. Sedemnajstletna kolesarka BTC City, ki je na mladinskih olimpijskih igrah na Kitajskem osvojila četrto mesto, je na tej ravni domala predvsem zaradi navdušenja očeta Primoža. Njegovi ljubezni do kronometra gre zasluga, da se tudi hči vse bolj loteva te kolesarske prvine. Jasno pa je, da se zgolj ljubiteljski pristop v profesionalni druščini kaže v delu časovnega zaostanka za Avstralkami, ki so v dežju in vetru pobrale zlato in srebro. Mengšanka je za avstralsko lepotico Macey Stewart zaostala dve minuti. Za primerjavo, v povprečni hitrosti je to razlika med 41,4 km/h in 37,5 km/h.
Bolj načrtno in strokovno je delo z mlajšim članom Davidom Perom (kljub temu se to včeraj v tem ni odražalo, saj je dosegel zgolj 45. mesto, 3:33 za Avstralcem Flakemorom), s katerim se ukvarja predvsem Josip Radakovič. Kolesar Adrie Mobil šele prvo leto nastopa med člani, na državnem prvenstvu junija v Ljubljani pa je bil kot prvak U-23 s časom stisnjen med Jana Polanca in Mateja Mohoriča, ki sta zaradi statusa profesionalnih kolesarjev nastopala v kategoriji elite. Podprvak Žiga Ručigaj (Radenska) kljub prvotni obljubi selektorja Martina Hvastije sploh ni bil povabljen v reprezentanco. Mimogrede, po odhodu Luke Pibernika v Lampre bo že v naslednji sezoni pri zgolj 18 letih Kamničan nosil breme vse ekipe. Povabila v Ponferrado ni dobil niti prvak v kategoriji elite Gregor Gazvoda. Prav s takimi primeri se kaže odnos vodstva reprezentance do te discipline. Če bi želeli disciplini dati težo in pravi pomen, bi kolesarjem kot nagrado za vloženi trud in motivacijo za naprej vsaj ponudili zagotovilo za nastop na svetovnem prvenstvu in se z njimi v pripravah tudi načrtno ukvarjali.
In še v enem primeru se kaže slovenski pristop. Potem ko je v nedeljo ženska ekipa BTC City Ljubljana osvojila 12. mesto na ekipni vožnji na čas svetovnega prvenstva in s tem presegla vsa pričakovanja novonastale ekipe, je bilo glavno breme na Poljakinji Eugeniji Bujak in Avstrijki Martini Ritter. Najboljša slovenska kolesarka Polona Batagelj in Urša Pintar sta bili zadovoljni, da sta bili del šestčlanske zasedbe. Batageljeva, sicer tudi državna prvakinja v kronometru, se je potem odpovedala vnaprej predvidenemu današnjemu nastopu na posamični vožnji na čas v Ponferradi, čeprav se lahko zgodi, da bi bil lahko prav ta dosežek edini vpisan pod dosežki slovenske ženske reprezentance. Gorazd Penko in kolesarke (Batageljeva, Pintarjeva, Špela Kern) se že vnaprej bojijo, da bodo komisarji UCI na sobotni cestni dirki uveljavili zelo stroga pravila glede zaostanka in Slovenke ne bodo imele priložnosti, da bi pripeljale do ciljne črte. Lani v Firencah so jih umaknili, čeprav niso zaostale za krog.