Zelo prijetni. V tej druščini mi je zelo všeč dirkati. Opažam, da se bo čez nekaj let dalo dirkati tudi na rezultat. Zdaj se učim in nabiram izkušnje.
So spremembe zelo krute?Kot prvo so to daljše dirke, kot so bile zame lani in še predlani. In seveda daljši treningi. Vsaka dirka je bitka na polno do konca. Na cilju sem energijsko prazen. Tega prej ni bilo. Tudi način dirkanja je drugačen. Med profesionalci se vedno začne počasi, potem se pohodi pedala in se ne ustavi. To mi je všeč. Veliko večji pomen imajo ekipe. Nič ni mogoče narediti sam. Tudi način dirkanja je mnogo bolj predvidljiv. Vloge znotraj ekip so jasne. V skupini ni prerivanja. Ko sem v nedeljo nastopil na VN Izole, sem znova občutil, kako je ta nižja raven dirk drugačna. Z veliko nesmiselnega prerivanja vred.
Bili ste edini slovenski kolesar na uvodni dirki WorldToura na avstralskem Touru. Je bil januarski prehod iz slovenske zime v avstralsko poletje šok?Da, bilo je vroče. Sicer pa etape niso bile ekstremno dolge, le okoli štiri ure. Ni bilo stresno, saj večina kolesarjev z izjemo morda dvajseterice, tja ni prišla v vrhunski formi z željo po rezultatu.
Kako ste se znašli v ekipi Cannondale?Zelo sem zadovoljen. Zdaj sem še bolj prepričan, da sem se prav odločil in da je to pravo okolje zame. Za vse je poskrbljeno. Dobro se razumemo, kar se, kot vidim v drugih ekipah, ne dogaja povsod.
Ste na področju prehrane že koga kaj poučili, glede na to, da ste izvrstno teoretično podkovani o tej plati športa?Ne, oni učijo mene. Predvsem trener Weber, ki poleg treningov skrbi tudi za pravilno prehrano. So spremembe. Moral sem postati močnejši. Še lani je bilo dovolj, da sem suh, lažji in s tem dober pri vožnji v klanec, na ravnih odsekih sem preživel v skupini. Zdaj so hitrosti po ravnini mnogo večje, več je pospeševanj, v koloni je več močnih »konjev« in če bi bil suh, ne bi dolgo opletal zadaj v skupini in bi me hitro odpihnilo.
Vas kot daleč najmlajšega profesionalnega kolesarja in svetovnega prvaka med mlajšimi člani kaj »ujčkajo«? So do vas posebno pozorni?Da, prav ta pozornost me je posebno presenetila. Prej nisem bil vajen, da me že od jutra naprej od klubskega zdravnika do športnega direktorja sprašujejo o počutju, vtisih. Zares sem dobil občutek, da imajo željo skupaj narediti največ in najboljše. Morda so do mene le malce bolj pozorni kot do preostalih novincev. Le ne vem, ali zaradi tega, ker sem najmlajši, ali zaradi naslova svetovnega prvaka. No, na dirkah pa tudi v koloni velikokrat slišim kakšno pripombo, a vem, da v tem ni zavisti.
Pa vam v Cannondalu na dirkah že dodelijo natančne naloge ali vas prepustijo iznajdljivosti in prostim učnim uram?Ne, konkretne stvari. Zdelo bi se mi podcenjujoče, če bi me kar pustili vnemar. Vsem dajo natančne zadolžitve. To mi je zelo všeč. Priznali so, da so bili nad mojim izpolnjevanjem nalog že na prvih dirkah zelo pozitivno presenečeni. No, tudi trener je bil nad mojimi številkami z vadbenega računalnika. Moje naloge so bile večinoma povezane s pomočjo sprinterjem.
Kako so vas sprejeli zvezdniki Peter Sagan, Ivan Basso in Kristijan Koren?Nobene vzvišenosti ni. Vsi so človeški, prijazni, takoj pripravljeni na sproščen pogovor. Zaradi tega sem bil kar malo presenečen, saj sem imel drugačno predstavo. Presenetilo me je tudi, kako tekmovalni so. Glede na višino pogodb sem pričakoval, da so v želji po rezultatu bolj sproščeni in brezskrbni. A ni tako. Ko sprinter Viviani ni zmagal v etapi, pač pa je bil tretji, se mu je kar mešalo od jeze. Skoraj bi pregriznil »balanco«. Od razočaranja jokal sicer ni, bil pa je kot kup nesreče. Spoznal sem, da je zanje glavna motivacija uspeh in ne denar.
Vaš nastop na uvodni dirki doma na Obali na mednarodni VN Izole – Butan plina v dresu reprezentance je bil kar malce presenetljiv?Uslišal sem prošnje Marka Kumpa in Blaža Jarca, da smo sestavili ekipo pod okriljem reprezentance, saj sta želela dirkati na rezultat. Sam sem bil zgolj kot pomočnik, ob tem pa sem opravil tudi dober trening. V klubu so se seveda strinjali z mojim nastopom.
Kakšen je vaš tekmovalni program v nadaljevanju?V nedeljo z Ivanom Bassom in mlajšimi kolegi vozim VN Lugana v Švici, kjer bosta tudi slovenski ekipi Adria Mobil in Radenska, potem še nekaj dirk v Italiji (Roma Maxima), ter etapna Teden Coppija in Bartalija. Aprila naj bi vozil dve veliki klasiki Liege–Bastogne–Liege in Amstel Gold, vse v nadaljevanju pa bo odvisno od mojega stanja in odziva na napore. Glede na izjemno skrb do mene se ničesar ne bojim.
