Najprej en korak nazaj, da je lahko naredil dva naprej

Zgodba o tej majici je zapletena. Najprej to, da sem jo osvojil z izkušnjami, voljo in tudi srčnostjo. Na tej dirki sem imel veliko željo narediti nekaj odmevnejšega in modra majica se mi je zdela kot nalašč. Svoj cilj sem izpolnil in ravnokar podpisal pogodbo za novo ekipo iz kontinentalnega razreda UCI Meridiana Kamen.

Imel sem dogovor z Amplatzem. Ko pa sem izvedel, da bom v drugem planu in tudi na Istrski pomladi ne bom vozil, sem bil šokiran in sem zato izkoristil priložnost, da kadar koli med sezono lahko zamenjam ekipo. Ekipa Perfa je bila le en korak nazaj, da sem nato naredil dva koraka naprej. Sedaj bom dobil priložnost nastopa na veliko močnejših dirkah, ki bodo zame drug svet. Že naslednji teden na dirki Teden Coppija in Bartalija bo glava pod balanco in sedež v zadnjici. Neprimerljivo s tistim, kar bi vozil v Amplatzu, ki je sicer izredno kakovostna ekipa z jasno vizijo in sposobnim šefom. V Meridiani bom dobil možnost nastopa na 50 kategoriziranih dirkah, v Amplatzu bi jih imel samo sedem. To je priložnost, ki sem jo želel.

Ah, ne, za Sinkewitza bi morali priti trije Jenki. Polončič me je opazil že prej. Vedel je za moj značaj, da držim ekipo pokonci. Tudi odnosi so v kolesarski ekipi pomembni. Vedno rad pomagam, tako je bilo v Radenski in Amplatzu, a se to ob podpisu pogodb običajno ne ceni, drugje včasih le. Lahko povem primer z zadnje etape, kako so mi kolegi iz drugih ekip, kot so Pibernik iz Radenske, Mugerli iz Adria Mobil ter Bajc in Tratnik iz Amplatza, priskočili na pomoč. S tem barvitim sprinterskim vlakom sem obdržal modro majico, saj sem pred tem sam ostal v boju z Nemcem Drostejem in nemško ekipo Heizomat. Slovenci smo skupaj potegnili, sicer bi bila številka 83, ki jo je nosil moj konkurent, moja velika nočna mora.

Bil sem na stopničkah državnega prvenstva med mlajšimi člani, na nekaterih mednarodnih dirkah med deseterico. Tudi na vsaj petnajstih kriterijih od dvajsetih, kolikor sem jih prevozil, sem bil med deseterico, a nikoli čisto v vrhu. Vendar kriteriji nimajo veljave. Željo imam, da bi se poskusil v ZDA, kot Aldo Ino Ilešič. Verjetno bi 99 odstotkov kolesarjev v moji situaciji postavilo kolo v kot. Sam sem čez zimo še bolj garal, da pokažem več. Ne moti me, da sem danes vozil s štirikrat strganimi in zašitimi hlačami in še dobro, da sem imel to modro majico, da sem imel kaj obleči.

Nisem samo navijač, sem uradni predstavnik moške članske ekipe Plama Pur iz Ilirske Bistrice, ki je blizu kvalifikacijam za prvo košarkarsko ligo, še lani pa so igrali v tretji ligi. Brat pa je kapetan ekipe. Tudi iz tega črpam pozitivno navdušenje za svoj trening. Mlade uvajam v košarko kot trener, pozimi pa jo rekreativno igram kljub izpostavljenosti za poškodbe. In brat je moj kondicijski trener. Pozimi sem v fitnesu naredil lep napredek. Na VN Umaga sem tri kilometre pred ciljem padel, nato ujel skupino in bil še vedno med trideseterico. Na VN Poreča sem se hudo »razbil« deset kilometrov pred ciljem, a bil znova med prvimi tridesetimi. Čakam priložnost, da bi imel 200 metrov prazne ceste, da pokažem, kako močan in hiter sem.