»Ah, saj ni treba spraševati. Vse je enako kot lani. Najbolje je, da kar prekopirate moje lanske odgovore,« se je Simon Špilak v nedeljo na zaključni dirki domače kolesarske sezone zasmejal svoji elegantni rešitvi, kako bi se rešil po njegovem mnenju najbolj nadležnega opravka, ki je tako rekoč obveznost dobitnika lovorike zlato kolo. Za najboljšega slovenskega kolesarja na svetovni lestvici WorldTour (WT) je odgovarjanje novinarjem nemara najbolj mukotrpen del športne kariere, in če le more, se mu izogne. Vendar soditi introvertiranega Prekmurca iz ruske ekipe Katjuša po besedah bi bila največja napaka. Če Špile ni mojster besed, je vsekakor velemojster na kolesu. Dejstvo je, da moč tihih, ki se bolje znajdejo v ožjem krogu poznanih, po dejanjih velikokrat preseže moč glasnih, in 28-letni kolesar iz Tišine pri Murski Soboti, ki zadnja leta živi v Novem mestu, je zelo izrazit primer tega.
Že kot mladinec je zelo malo govoril in se redkokdaj nasmehnil. Sedaj se smeji. Dejanja govorijo. Bera leta 2014: dve etapni zmagi na Kriteriju Dauphine in po Romandiji. Skupno četrto mesto na dirki po Baskiji, za Albertom Contadorjem, najboljšim etapnim kolesarjem sedanje dobe, novim svetovnim prvakom Poljakom Michalom Kviatkovskim in drugouvrščenim s Toura Francozom Jean-Christophom Peraudom. Na dirki po Romandiji ga ni uspelo potresti le Britancu Chrisu Froomu. Ko beseda nanese na 29. mesto na svetovni lestvici WT, kar zamahne z roko, češ enako kot lansko 21. mesto: »Nepomembna razlika.« Predlog kopiraj-prilepi ni bil izrečen vnemar.
Edina večja razlika je bil nastop na francoskem Touru. »Imel sem nekaj priložnosti, a se tisti dan pač niso uresničile. Poskušal sem v etapah, toda nikoli nisem bil pravi čas na pravem mestu, kar je v kolesarstvu tudi zelo pomembno,« opiše tritedensko dogodivščino. Bilo je pričakovati, da si je pri šefih v Katjuši že izpogajal, da v prihodnji sezoni ne bo vozil mukotrpne tritedenske dirke. Ve, da so zanj enotedenske spomladanske etapne dirke Pariz–Nica, Tirenno–Adriatico, po Baskiji, Romandiji, Kataloniji, Švici in Kriterij Dauphine. V nizu teh mu v zadnjih letih nihče ni kos. Seveda ne bo vozil vseh, kar je tudi zaradi koledarja nemogoče. »Želim izbrati tiste, kjer bom imel največ možnosti. To pa je odvisno tudi od trase. Prav zato bom poskušal vse pustiti odprto, dokler ne bom izvedel trase. Letos mi Pariz–Nica (8. mesto) ni bila pisana na kožo, saj ni bilo nobene etape s ciljem v klanec. Bbolje bi bilo, če bi vozil Tirreno v Italiji,« na kratko pojasni.
Uspeh mu prinaša vsestranskost. Je vzdržljiv v klanec, hiter je v vožnji na čas, zelo spreten na kolesu in predvsem bolje od drugih prenaša spremenljive spomladanske vremenske razmere. Je specialist za hladno in deževno vreme, v katerem dosega največje uspehe. Če bi razvrščal po priljubljenosti, pravi, da bi postavil v ospredje Romandijo, dirko Pariz–Nica, Švico, Baskijo, Katalonijo. »Prav izbor dirk po mojih željah je tisto, kar so mi prinesli uspehi. Zelo veliko mi pomeni, da v klubu upoštevajo moje želje,« navrže. Zanj je to najpomembnejše priznanje za uspehe. V sedmih letih med profiji ve, da imajo privilegij le največji in najzanesljivejši. Špilak je tretji mož Katjuše ob vsestranskem Špancu Joaquimu Rodriguezu in sprinterju Norvežanu Alexandru Kristoffu. In kot govorijo, tudi temu primerno plačan. Letna pogodba naj bi se vrtela okoli tri četrtine milijončka. »Moja želja je, da vsako leto napredujem. Predvsem vožnji na čas se bom še malo bolj posvetil. Etapne dirke ni lahko voziti. Ne dovoljujejo nobenih napak. Vsak dan je treba dirkati na polno, biti pozoren na vse, stresa ni malo,« le izbezamo njegovo razmišljanje.
Sezona 2015 vsekakor ne bo povsem brez novosti. Poskusil bo tudi na ardenskih klasikah, katerih glavni trojček je Amstel Gold, Valonska puščica in Liege–Bastogne–Liege. V svoji prvi profi sezoni 2008 jih je že vozil in tedaj prvič opozoril nase na dirki po Flandriji, najbolj raznoliki klasiki slabših cest, kjer je vse presenetil z devetim mestom. Morda bodo prav ardenske klasike preskok v miselnosti, da si bo zaželel tudi nastopa na svetovnem prvenstvu. »Ljudje mislijo, da sem morda s kom sprt in zaradi tega nisem želel voziti na svetovnem prvenstvu. Nisem. Za letošnjo prvenstvo sem bil prepričan, da v stanju, v kakršnem sem bil, ne bi zmogel dostojno tekmovati. Ne želim le sodelovati. Motivira me le možnost za 'top' dosežek. Vem, da je treba biti optimalno pripravljen. Če pa vem, da nisem, potem raje dam priložnost drugim,« razmišlja. Ko ga spomnimo na to, da bi nemara imel v Ponferradi glede na formo veliko možnosti, da bi se med prvimi za Kviatkovskim »prekucnil« čez zadnjo odločilno vzpetino, zavrača spomin na september. »Pustimo to, ker ne vemo, kaj bi bilo, če bi bilo. Pač nisem bil tam.« No, Richmond 2015 naj bi bil za sprinterje.
»Simon je malo poseben, samosvoj. Ko je z nami v družbi, je čutiti, da je okoli njega kozmos,« pravi njegov dober novomeški znanec. In njegovega razmišljanja skoraj ni mogoče premakniti. Ko je konec sezone, je zanj konec sezone. Gorazda Štanglja je letos trikrat zavrnil. Kolo v kot. Pravijo, da tudi za mesec dni. Le svojemu izjemnemu talentu (telesu) se lahko zahvali, da mu počitnice, ki jih drugi ne poznajo, ne škodijo. Špilak je znan po tem, da ima njegova kri visoko vrednost hemoglobina. Stroge antidopinške kontrole so zanj božji dar. »Verjetno bi Simon iz svojega telesa lahko iztisnil še malce več,« je ocenjeval njegov nekdanji moštveni kolega, ki še kako dobro pozna tudi njegov samosvoj brezbrižni značaj, ko gre za kakšne postranske stvari, ki spadajo k športu. O tem govori tudi anekdota: ko ga je ekstravertirani Luka Mezgec vprašal, s koliko novinarji je govoril po zmagi na dirki po Romandiji, se je le široko in navihano zasmejal ter dejal: »Z nobenim.«
