Šest dni in nekaj več kot tisoč kilometrov so čakali in garali, medtem ko so se, kot je za stoti Tour še posebno simbolično, z etapo in majico veselili po vsem svetu. V Nemčiji (Kittel, Greipel), Belgiji (Bakelands), Veliki Britaniji (Cavendish), Avstraliji (Gerrans), Kanadi in Švici (člana zmagovite ekipe GreenEdge Tuft in Albasini) in celo Južni Afriki, potem ko je Daryl Impey preživel prvi dan v rumeni majici in jo obdržal. Sedmi dan pa je bog ustoličil še – Sagana. »Ta zmaga je zmaga vseh nas. Zaradi njih sem se lahko skrival v zavetrju ves dan in hranil moči za konec,« je z besedami ponovil, kar je z gesto ob ciljnem zmagoslavju prej tudi pokazal – znak Cannondala. Na Hulka, fantazijskega filmskega superjunaka, ki ga je z gesto posnemal lani ob eni od treh zmag na Touru, je namerno pozabil, čeprav zelenkasti junak ponazarja tako barvo ekipo kot prestižno sprintersko majico, z njim pa ima okrašeno večino opreme s kolesom vred. »Ekipa je bila pomembna, nič drugega,« je pristavil fant, ustvarjen za šov.
Kristijan Koren je bil zelo ponosen na prispevek k etapni zmagi. Upravičeno. »Pa nam je uspelo,« je bil vesel in potem delil občutke dneva. »Že v avtobusu nam je glavni menedžer Amadio z visokim tonom dejal, da je danes za nas svetovno prvenstvo. Za Pireneje v soboto in nedeljo ga ne zanima. Jasno je povedal, da je to zadnja priložnost! Kar 130 kilometrov od 200 je bila naša vožnja videti kot ekipni kronometer in delo, ki ga lahko opišem z veliko začetnico, je bilo poplačano! Sagan sam je narekoval taktiko. Po klancu smo narekovali tak ritem, da so sprinterji odleteli. Ko jih je odpihnilo, smo vlekli vlak do konca,« je opisal Koren. Primorski junak je bil vpleten tudi v edini večji padec, že po petnajstih kilometrih, kjer je iz karavane moral po Brajkoviču odnehati še en favorit, Američan Vande Velde. »Ni se mi uspelo ustaviti, ko so padli pred mano. Tako sem poletel čez kup kolesarjev. K sreči sem dobil le udarec v komolec in proti koncu etape sem že čutil oteklino,« je med hlajenjem komolca z ledom natipkal Koren.
Tudi ob hudi poškodbi kolena in predčasnem slovesu Janija Brajkoviča se je ponovilo pravilo, da mediji namenjajo različnim nesrečnim zgodbam skoraj toliko pozornosti kot rumeni majici, čeprav je Daryl Impey (Orica) prvi Afričan, ki jo je oblekel. Brajkovič jo je še razpihnil o vzrokih padcev. »To, kar se dogaja, je zgolj naša krivda znotraj ekip in ne organizatorjev. Vsak posamezni športni direktor želi, da so vsi njihovi kolesarji v ospredju. Vseh 150 in več. Tako je hitrost vse višja, kolesarji so živčni in utrujeni, prevzemajo zelo veliko mero tveganja in nesreče se dogajajo. Žal mi je, da to rečem, toda športni direktorji delajo to sr…« je Belokranjec s prstom pokazal na dvaindvajsetih športnih direktorjev in njihovih pomočnikov, ki prek radijskih zvez vseskozi lahko »nadzorujejo« vojsko skoraj dvesto kolesarjev v ospredju, ki bodo danes začeli plezati v Pireneje.
