Lahko bi tudi tako rekli. Če vinogradnik želi pridelati teran, je treba tudi delati, okopavati, obrezovati. Teran so včasih v lekarnah prodajali v epruvetah, za izboljšanje slabokrvnosti. Še sedaj pomaga. Tudi pri stresnem načinu življenja pomaga. Hitro pride v kri. Dober je tudi za boljšo regeneracijo. A le kozarček.
Torej po treningu glede na utrujenost in količino opravljenega treninga natočite Mateji in Mitji kozarček? Ali ga Mitja kar sam?Ja, sam, ker je starejši, haha. Za šport alkohol ni dober, teran pa vsebuje nekatere koristne snovi. Tudi vsak trening ni vedno dober v celoti, le del treninga, a ne moremo točno izluščiti, kateri.
Čeprav ne trenirate le svojega sina in hčere, marsikoga zanima, kako drugače je trenirati lastne otroke.Ni razlike, le sina in hčer bolje poznam, a tudi tu morda nehote delam napake. Mateja je izjemna borka. Vedno se potrudi do skrajnih zmogljivosti. Zaradi tega ima tudi več poškodb. Njeno telo vseh teh naporov ne prenese. Morda bi ji moral nalagati za deset odstotkov lažji trening. Moral bi misliti na to. Mitja že dela bolj z glavo, bolj previdno. Sicer so po plati psihologije športa ženske povsem drugačne. V odločilnih trenutkih dajejo od sebe več.
So otroci, če jih doma okarate, zato uspešnejši?To bi bila največja napaka. To včasih vidim pri nekaterih trenerjih. Mladi večinoma dajo od sebe vse, kar zmorejo. Če ne gre, se ob slabem občutku nad njimi ne bi smeli znašati še trenerji. Tedaj je treba razumeti, razmisliti. Tisti trenerji, ki so tudi veliko tekmovali, to bolje razumejo. Primer je podoben pri starejših. Vprašanje, kaj bi bilo, če bi Matejo po tekmi svetovnega pokala v letošnjem maju oštel, češ, kaj je počela, da je bila le enajsta, sicer pa je vedno bolj v ospredju. Verjetno bi jo še bolj potrl. Čez pet tednov je imela kolajno na evropskem prvenstvu. Mateja je psihično izredno močna in na velikih tekmah nikoli ne razočara. Doslej še ni. Bori se do konca in vedno iz sebe iztisne vse. Opažam pa, da trenerji sploh ne hodijo na tekme, kjer bi morali opazovati. Tam opažene slabosti je treba odpravljati.
Ste tudi učitelj v osnovni šoli. Vam pedagoške izkušnje pri športu pomagajo?Veliko mojih sorodnikov uči v šolah. Verjetno imamo del tega v krvi. Z mladimi rad delam in jih poskušam razumeti. To je pomembno, posebno ko jim je težko. Pomembno je vzajemno spoštovanje in zaupanje. Se je pa z mladimi športniki treba veliko pogovarjati. Trener je pomembna osebnost. Trening pa je le del odraščanja, zraven je tudi šola. Težko je doseči dober trening, če ima mladi tekač težave v šoli. Sam sem bil vedno pozoren, da sem trening prilagodil tudi glede na težke dni v šoli. Tudi tam je treba biti v formi. Vztrajam, da morajo biti športniki tudi v šoli zgled ostalim.
Bera kolajn ni prišla čez noč. Potrebna je vztrajnost, potrpežljivost.Odgovor na to bi lahko navezal na svojo mladost. To je bilo drugačno otroštvo, tudi otroci smo morali pomagati doma na kmetiji, delati za vsakdanji kruh. Po drugi plati je bilo to otroštvo zdravo, z veliko gibanja. Igral sem nogomet. Bili smo kar uspešni, a me je ustavila poškodba, pa sem se vrgel v tek. Brez posebnega treninga sem prvi maraton pretekel v treh urah in dveh minutah. Takrat sem ugotovil, da imam talent za tek, in ob službi, družini in delu na kmetiji sem toliko treniral, da sem maraton pretekel v dveh urah in 25 minutah, kar je še za sedanje razmere lep rezultat. Ta optimizem in vztrajnost mi pomagata še danes. To ostane v osebnosti. Tako lažje prenašam izkušnje na mlajše.
Čeprav se zdi zelo čudno, pa drži, da se atletiki posvečate volontersko. Še vedno učite v šoli?Izkoriščam možnost polovične delovne obveznosti. Zaradi atletike sem se odpovedal delu zaslužka. Starejši sem postal in vsega enostavno ne bi zmogel početi.
Zanimivo je, da potenciala trenerja, kot ste vi, ne izkoristi AZS.Verjamem, da atletska zveza sicer dela dobro in se trudi izboljšati razmere, tudi finančno. Pogrešam pa nacionalne trenerje na ravni države, ki bi bili nujni za skoke, teke, sprinte in mete. Za vsako od teh panog bi potrebovali nekoga, ki bi skrbel za komunikacijo med trenerji in zadeve povezoval. A ne samo na papirju. Tu so zagotovo rezerve, ki jih vidim najprej. V okviru AZS tudi nam trenerjem ne uspe, da bi se bolje povezovali, izmenjevali izkušnje. Razlog je seveda to, da smo trenerji večinoma volonterji in smo ujeti v času, delu za preživetje, v različnih interesih. Premalo se znanje množi, največkrat je razdrobljeno na številnih koncih, namesto da bi ga srkala mladina, ki kaže potencial. Tudi sam bi se še vedno rad izobraževal. Pa kakšen zdravstveni športni karton bi lahko uvedli in uredili sistem hitrejše diagnoze ob težavah.
Tako Mitja, ki je letos dosegel najboljši čas med maratonci (2,18:23), kot Mateja ter ne nazadnje tudi Lucija Krkoč, ki zadnje leto vadi v skupini Romana Kejžarja, vidijo del perspektive tudi v maratonu. Po očetovih stopinjah?Maraton je specifična disciplina. Zelo občutljiva. To vidim pri Mateji. Zaradi visokega praga bolečine, ki ga je sposobna prenašati, po čemer se dekleta razlikujejo od fantov, prej poklekne, preden bi sama prekinila trening zaradi bolečin. Zaradi tega je imela doslej več poškodb. Verjamem pa, da sta oba sposobna teči normo za Rio. Že letos je bil Mitja pripravljen, da bi tekel pod 2:17, a se okoliščine niso izšle. Bi pa, če bi še enkrat začel usmerjati proti maratonu, daljše tekme vključeval kasneje. Premladi se na splošno prehitro usmerijo na dolge razdalje, namesto da bi tekli hitre krajše razdalje. Težava pa je, ker ni dovolj primerno močnih tekem, tako na stezi kot v gorskem teku.
So gorski teki zares tako privlačni?Stadionska atletika je v določeni meri psihično utrujajoča. Posebno v Sloveniji, kjer imamo zares čudovito naravno okolje in idealno mikroklimo za številne športne dejavnosti. Zato se ne smemo čuditi, da imamo ob dveh milijonih prebivalcev toliko uspešnih športnikov na številnih področjih. In kot sem slišal, so gorski teki panoga, kjer je v Evropi zaznati največji porast množičnosti. Brez hitrosti pa v gorskem teku ne gre. V zadnjem obdobju, ko je zraven tudi že velik del afriške atletike, je to še toliko bolj pomembno. Hrib tudi ubija, a gorski tek se ne teče le v hrib. Brez treninga hitrosti ni rezultata.
Kaj je za uspešnega trenerja najpomembneje?Pri mladih je pomemben predvsem pristop. Če imaš izkušnje iz šole, je lažje reagirati, ni pa nujno, da je to prednost. Varovanci morajo verjeti, da so v športu lahko uspešni, in to morajo pri trenerju čutiti. To ljubezen do mladih in do športa. So pa pristopi v dobi odraščanja različni. Vse gre po fazah. Trener mora biti na treningu z dušo in telesom, svojo energijo mora vlagati v trening, dajati energijo, tudi z različnimi zgledi. Otrok hitro začuti, ali se je vživel v trening ali pa je zgolj prisoten kot figura.
Se vam je kot trenerju kdaj zgodilo, da bi varovanci malo posedeli v senci ali uporabljali bližnjice, kot poznamo primer s Pokljuke?To se lahko zgodi, če ni zaupanja in odgovornosti. Trener mora biti tudi zgled in vaditi z njimi. Tudi sam sem ogrevanje in iztekanje velikokrat opravil z varovanci. V športu je treba tudi s svojim vzorom pokazati, naj delajo s srcem, če želijo videti svoje meje. Tako so čutili, da diham z njimi. Sicer bi morali športniki dobro vedeti, da bližnjice delajo sami sebi. Dvigovanje ravni sposobnosti je smisel športa. Zgled je pomemben, z njim smo zanje najboljša avtoriteta. Če trener ne verjame, da lahko varovanec doseže več, bo športnik težko verjel.
Kaj bi dejali človeku, ki bi vas vprašal, kaj imate od športa?Še ni vprašal. Nikoli nisem pri svojem delu ničesar kalkuliral. Vse sem delal z namenom in zavestjo, da delam zase. Vse dobronamerno in optimistično. Če se kdo le preveč sprašuje, je najbolje, da si poišče drugo delo. Vztrajanje v trenerskem poklicu samo zaradi denarja na daljši rok ne bo nikoli prineslo uspeha. Šport nagradi vztrajne, optimistične, nepopustljive. Šport pomaga, da potencial ali talent, ki ga imamo, izkoristimo. Opažam, da mladi svoj potencial premalo razvijajo. Potem se zgodi kot s slovensko hlodovino, ki jo razprodajajo v tujino.
Tekaška atletika na svetovni ravni je ne neločljivo povezana z afriškimi atleti, posebno na daljših razdaljah. Kdaj gresta Mateja in Mitja v kakšen kenijski tabor na trening?Mi še nismo šli kot nekateri drugi, na primer Primož Kobe in Tone Kosmač. Misel na to je. A odhod tja je tudi določeno tveganje, povezano z nadmorsko višino nad 2000 metrov, če ne vemo, kako bo na to reagiralo telo. Smo pa preizkusili bivanje v višinskih sobah v Planici in se je obneslo dobro. Z dolgotrajnim bivanjem nad 2000 metri pa nimamo izkušenj. Ob tem je v Keniji ali kje drugje treba upoštevati tudi drugačen način življenja, drugačno prehrano in še kaj.
Kje je torej bistvena razlika, so evropski atleti težko konkurenčni?Največje breme je okolje. Razvito sodobno okolje prinaša s seboj preveč motečih elementov, ki pri razvoju tekačev niso v korist, pač pa v breme. Enako usodo kot atleti delijo še nekateri športniki v individualnih panogah. Športnik, ki postavlja nove mejnike, mora vaditi v najtežjih pogojih. Če so olajšani, uspeha ni. Mlade je treba navajati na vse pogoje, tudi na primanjkljaje, sicer uspeha ni.
Torej davek na sladke pijače ni recept, kako zmanjšati debelost pri mladini?Zgled, kako to doseči, lahko daje le družba, starši, torej okolje in noben davek. Uspešna je le naša zavest. Pomaga pa izobraževanje, zgled staršev, tudi vzornikov v športu. V Sloveniji smo premalo upoštevali znanje, ki ga premoremo, in premalo cenili vrednote, kot je poštenost. Ker se ni upoštevalo prastaro pravilo, za pošteno delo pošteno plačilo, se samouničujemo.
Pri vas na Krasu je ravno tedaj, ko je na sporedu tradicionalni tek na Šmarno goro, ki šteje kot finalna odločilna tekma svetovnega pokala, trgatev. In hčerka Mateja vsako leto potoži, da je od trgatve utrujena in so zato uspehi malce slabši.Ja, tek na Šmarno goro je kot po naključju ravno v tistem tednu. Grozdje ne more čakati. Teka se pa tudi ne prestavlja.