Redko je uspelo. Učitelji za potek niso kazali veliko razumevanja. Zanimal jih je zgolj točen rezultat. Kar je nemara edino pravilno oziroma nekaj, na kar spominjajo promocije nogometnih zvezd. O promocijskih kompilacijah potez in akcij mladih igralcev govorim. Na voljo so na spletu. Če klikneš tovrstno kompilacijo katerega koli velikana (katere koli) igre, boš kot gledalec dejansko deležen presežnih potez, ki same zase govorijo, da gre za posebnega igralca posebnih talentov. In to je na splošno do nedavnega veljalo tudi za mlajše igralce.
Zadnje čase pa je mogoče opaziti spremembo. Klikneš torej na promocijski video »novega Messija«, pregledaš, kaj ima mladenič pokazati, in osuplo ugotoviš, da na posnetku niti niso bravure, goli, navdušujoče preigravanje in druga čuda z žogo, temveč kvečjemu poskusi le-teh. Da na primer mladenič sicer preigra nasprotnika, vendar pa odda slab predložek. Ali pa da njegov strel za vsega nekaj centimetrov zgreši gol.
Je to dober strel? Hm, morda je komu videti lepo, vendar pa gola ni. Po novem se torej »prodajajo« potenciali. Ne do konca realizirane zamisli. Kar res nima smisla. Veliki igralci se od povprečnih razlikujejo prav po teh malenkostih. Po teh centimetrskih razlikah. Še tako lepa akcija brez zadetka nima smisla. In ko gledam naše košarkarje, kako jim v pripravljalnih tekmah ne uspe zadeti s štirih ali petih metrov, se mi spomin vrne kakšnih 15 ali celo več let nazaj. V Hali Tivoli so imeli trening mladci, izvajali pa so vajo, da so leže na hrbtu metali žogo na koš. Večina je to razumela kot trening za krepitev mišic, pri katerem naj ne bi bilo pomembno, da zadenejo, ampak zgolj to, da žogo vržejo do obroča. Kar je ujezilo Francija Volaja, nekdanjega Slovanovega ostrostrelca, reprezentanta Jugoslavije in poveljujočega na treningu, da je besno vzkliknil: »Ej, pa zadeti je treba!«
