Decembra naj bi imeli telovadci dopust, ampak vi ste pravkar končali trening.

Po navadi smo decembra res prosti. V pogonu sem zaradi rehabilitacije komolca, ki sem ga moral dati operirati. Počasi začenjam trenirati z večjo intenzivnostjo. Imel sem neko vrsto teniškega komolca. Potem so ugotovili, da sem imel še odlomljen košček v komolcu, ki je prosto plaval. To je bila največja težava. Rezalo me je po vezeh in me bolelo. Nekaj časa bi lahko še treniral, a bi bilo le še slabše.

Vas je to v minulih letih oviralo pri nastopih?

Mislim, da me je. Koliko, bo vidno šele, ko bo komolec spet povsem zdrav. V zadnjem letu me je morda oviralo manj, kajti malo se je umirilo vse skupaj. A ravno v obdobju, ko sem imel najvišje cilje, uvrstitev na olimpijske igre, sem najbolj trpel. V tistem času so me bolečine v komolcu morda stale največ.

Na velikih tekmovanjih se vam je večkrat kaj zalomilo. Gre za psihološko zavoro?

Kaj pa vem. Mogoče. Tega ne izključujem. Pri tem se ne zapiram.

Niste eden tistih športnikov, ki pravijo, da lahko za vse poskrbijo sami?

Ne. Redno hodim k športni psihologinji Tanji Kajtna. V preteklosti sem bil slab tekmovalec.

Dober na treningu in slab na tekmi?

Tako bi lahko temu rekli. Oziroma je bolje, če to ponazorim takole: nisem bil tako slab tekmovalec, kot je konj z ročaji specifično orodje, ki ne dopušča nobenih napak. Če imaš malenkost treme, gib le za malo obrneš v napačno smer in so posledice že katastrofalne. Napake ne moreš popraviti. To je tista težava. Potem ko sem leta 2010 osvojil bronasto kolajno na evropskem prvenstvu v Birminghamu, so se mi začele težave s komolcem. Ko sem branil tretje mesto, sem telovadil poškodovan, saj sem se dva tedna prej poškodoval. Leto za tem sem imel v Montpellierju trebušno gripo, in to dan pred tekmo. Torej sem imel tudi nekaj smole. Letos sem bil na evropskem prvenstvu sedmi. A bi se lahko obrnilo tako, da bi bil evropski prvak.

Vam ni šlo nikoli na živce, ko so vam očitali, da niste tekmovalec za velike tekme?

To moraš sprejeti. Očitkov ne jemljem osebno, v vsakem je tudi nekaj resnice. Če bi bil malo bolj sproščen, bi bil morda res bolj uspešen. Ne izključujem, da to ni mogoče. Zagotovo pa to ni edini dejavnik pri mojih nastopih.

Na konju z ročaji je zelo pomembna estetika. V tem ste dobri, kajne?

Velikokrat mi rečejo ljudje, da vse deluje tako lahko. Odgovorim, da mora tako izgledati, ker če ne, potem nekaj ni v redu. Glede amplitud in gibov na konju sem med bolj elegantnimi tekmovalci. To me velikokrat rešuje. Je pa gimnastika, ne le na konju z ročaji, trenutno v nekem čudnem položaju. Velikokrat tekmovalce, ki so estetsko slabši kot jaz, to manj stane kot mene, ko dam pri kakšnem elementu malo noge narazen. Sodniški kriterij zna biti bolj naklonjen velikim nacijam, načeloma pa sem s sojenjem zadovoljen. Ko naredim vajo, kot si zamislim, po navadi dobim primerno oceno.

Kaj vam pa estetika pomeni zunaj športne dvorane?

Zdaj, ko sem neobrit, težko rečem (smeh). Če govorim o stilu oblačenja, mi to nekaj pomeni. Nisem ravno zanemarjen. Če ne drugega sem vrhunski športnik in ne morem okoli hoditi ves razcapan. Sicer je lepo videti urejeno punco.

Z gimnastiko je povezano tudi izklesano telo. Vas je tudi ta motivacija gnala naprej?

To je pri nas nujno zlo.

Zlo?

Hm, ne, ni. Verjetno je to moji dragi všeč. Izklesano telo je kar prijetna postranska stvar. Je pomembno, ne le v gimnastiki. Ljudje bi morali dati več na to. Če se ne ukvarjajo s športom, ker je to zdravo, naj se vsaj zato, da bodo dobro izgledali.

Koliko časa zahteva, da ima človek izoblikovan biceps, kot ga lahko vidimo na vas?

Veliko treninga je potrebno. Treniram 24 let.

Kaj pa menite o hitrejših poteh do tega cilja?

Moja družina ima v Škofji Loki v lasti fitnes, zato tudi te stvari poznam. Fitnes je dobra stvar. Super je, da greš malo pomigat, a poti ne smeš krajšati. Dodatke k prehrani, ki jih uporabljamo mi, vrhunski športnik potrebuje. Vprašanje pa je, ali jih potrebuje rekreativni športnik. Odvisno, koliko se s športom ukvarjajo, ampak mislim, da je bolje iti po naravni poti, z običajno hrano.

Če grem v fitnes: ali potrebujem proteinski napitek po vadbi?

Načeloma ni nujno. Je pa res, da človek več naredi zase, če spije proteinski napitek kot pivo. Razen če tisto pivo zares spiješ za dušo.

Rekreativni športniki veliko uporabljajo poživila, tudi nedovoljena?

Mislim, da več kot vrhunski športniki. Ne vem natančno, kaj je za rekreativne športnike prepovedano in kaj ne. Vrhunske športnike kontrolirajo, zato si tega ne moremo dovoliti, medtem ko rekreativni lahko uživajo te preparate po lastni želji.

Težko je razumeti, kaj lahko rekreativca žene v to?

Po mojem mnenju videz. Fantje imajo radi velike mišice, punce so pa rade suhe.

Zato je v dvoranah za fitnes toliko ogledal?

Tako je. Morda kakšna ogledala obrnejo tako, da so fantje videti večji. V plesnih dvoranah pa, da so ženske videti bolj suhe. To so triki, ki jih mi ne uporabljamo, a sem že slišal za njih.

Je gimnastika nekakšna umetnost telesnih gibov?

Gimnastiko lahko povezujemo z umetnostjo. Veliko telovadcev konča v drugih vodah. Če bom rekel v cirkusu, bo to rečeno slabšalno. Toda Cirque du soleil je ena bolj cenjenih predstav na svetu, v njej pa sodelujejo telovadci, ki so umetniki. Velikokrat nas vključijo v razne gledališke predstave. Tudi mene. Sodelujem z Anton Podbevšek teatrom. Torej smo tudi umetniki, naši gibi so zanimivi. Gimnastika je obvladanje telesa. Nismo ogromni, ampak bolj žilasti. Imamo dobro razmerje med težo in mišično maso. Bistveno je, da znaš obvladati svoje telo.

In ne smeš pretiravati?

Večino vaj delamo z lastnim telesom, lastno težo. Zelo malo in le na začetku priprav delamo v fitnesu.

Verjetno je še težje obvladovati telo in um obenem. In prideva to tistega, o čemer sva se pogovarjala na začetku...

Drži. Jaz sem v krogu telovadcev, ki po navadi pridejo v finale. Veliko telovadcev prav tako sodi v finale, so enako dobri kot jaz, a se ne uvrstijo med najboljše. Ko pride tekma, nastanejo pomanjkljivosti v psihološkem delu, ki je v gimnastiki zelo pomemben. Nimamo niti dveh tekov niti 90 minut, ampak se štiri mesece pripravljaš za 30 sekund. Oziroma se kar štiri leta pripravljaš za kvalifikacijsko tekmo za olimpijske igre. Težko si človek, ki tega ne doživi, predstavlja, kakšen pritisk to povzroči.

In imate občutek, kot bi ves svet čakal na vaš nastop?

Ja. Pa tudi če se skušaš izolirati od zunanjega sveta, od sebe veliko pričakuješ, kajti štiri leta življenja vložiš v eno stvar. Nekje v ozadju možganov ti to vsekakor ostane. Kako dobro znaš obvladati pritisk, pa je stvar posameznika.

Koliko vam pri tem pomaga psihologinja?

Veliko. Z raznimi sproščanji, vizualizacijo, predvsem pa vse skupaj temelji na pogovoru. Ni knjige, ki bi ti dala navodila, kako moraš ravnati. Vsak posameznik se odziva drugače. Športnik in psiholog morata zelo dobro sodelovati na osebni ravni, da ugotovita, kaj je problem.

Olimpijske igre so vaša velika želja. Še vedno upate na uvrstitev v Rio de Janeiro?

Pred leti sem olimpijske igre že odpisal. Ne morem se strinjati z rigoroznimi pravili, ker so nepoštena. Ljudje me sprašujejo, ali je konj z ročaji sploh olimpijski šport. To je isto, kot bi rekel, ali je slalom v alpskem smučanju olimpijski šport. Kot bi bil pogoj za uvrstitev na olimpijske igre, da bi morali smučarji tekmovati v vseh disciplinah in biti med najboljšimi 20 v skupnem seštevku. Tako je v gimnastiki.

Nič ne kaže, da se bo zastareli sistem spremenil?

Se trudijo. Trenerji, delegati in predsedniki pritiskajo, naj se pravila spremenijo. Teh težav nima le slovenska zveza, ampak tudi druge.

Kdo ima korist od takšnih pravil?

Večje nacije. Če pogledate rezultate svetovnega prvenstva na konju z ročaji in olimpijskih iger, ugotovite, da so na svetovnem prvenstvu povsem drugi tekmovalci v finalu kot na olimpijskih igrah. Z izjemo prvih treh s svetovnega prvenstva.

Čeprav so možnosti majhne, še vedno upate?

Zdaj, ko se na olimpijske igre uvrstijo trije najboljši z zadnjega svetovnega prvenstva na posameznem orodju, še upam. Včasih, ko se je uvrstil le svetovni prvak, teh upov nisem imel. Prav zaradi olimpijskih kvalifikacij sem šel letos na operacijo. Leta 2015, ko bodo kvalifikacije, moram biti zdrav. Počutim se konkurenčnega za kolajne na največjih tekmovanjih.

Telovadili ste na novoletni prireditvi nogometne zveze. To je bilo po operaciji?

Ja. Prav zato sem angažiral še reprezentanta Žiga Šilca, saj vsega ne bi zmogel sam. On je delal težje zadeve, ki jih sam še ne morem, jaz pa lažje.

Takšen nastop ne predstavlja velikega fizičnega napora za vas?

Ta niti ne. So pa včasih tovrstni nastopi bolj fizično naporni kot tekme, ker trajajo tri ali štiri minute. Kdor se malo spozna na gimnastiko, ve, da je toliko časa skoraj nemogoče telovaditi na konju z ročaji. To je, kot bi tekel tri maratone, pa naj mi nihče ne zameri. Na tekmovanju si po 40 sekundah povsem izčrpan. Je pa res, da na predstavah delaš lažje elemente.

Z Mitjo Petkovškem sta dobra prijatelja, kajne?

Res je. Nikoli nama ne zmanjka pogovorov.

Na primer?

O vseh stvareh. Oba sva zgovorna, veliko razmišljava, deliva svoje mnenje. Sva angažirana v gimnastični zvezi, se boriva za pravice.

In borita se tudi za novo dvorano?

Tudi. Bi bil že čas, da jo dobimo. Zdaj kar dobro kaže, čeprav marsikdo pravi, da je ne potrebujemo, ker jo imamo tukaj zgoraj (intervju je potekal v društvu Gib, op. p.).

Pa ta zadostuje potrebam?

Absolutno ne. Zadostuje mojim potrebam, ampak moramo ustvarjati mlajše telovadce. V tako majhnem prostoru to ni mogoče.

Je dovolj prostora za trening na vseh orodjih?

Mogoče se je dobro pripraviti na tekmovanje, a se ne da učiti novih elementov. Manjkajo tudi pogoji za učenje elementov za varnost. Nimamo tako imenovane jame, to je luknja, v kateri so penice. Vanjo mlajši skačejo in se učijo. To je osnovna stvar. Nimamo niti novega parterja. Na njem je odriv trikrat večji kot na starem. Ko fantje pridejo na tekmo, doživijo čisto nekaj drugega, kar so vajeni na treningu. Kot bi nogometaši trenirali z mehko žogo, na tekmi pa igrali s trdo. Ali kot bi na treningu igrali na en gol, na tekmi pa na celem igrišču. Mislim, da si dvo-rano zaslužimo. Počasi smo na vrsti tudi mi.

Boste v gimnastiki vztrajali tako dolgo kot Mitja Petkovšek in Aljaž Pegan?

Prav gotovo. Zato sem šel na operacijo. Čas je bil za remont, da me zdravstvene težave ne bi oddaljile od tekmovanj. Ne vem, zakaj ne bi telovadil, dokler lahko. Vztrajal bom, dokler bom zdrav in dokler bom konkurenčen. Pa dokler se me bodo tekmeci bali.