»Kdo sem in kakšen sem? Samosvoj, edinstven. Sem, kar sem. Ne prizadevam si biti nekdo drug. Čast in poštenje sta vrednoti, ki ju človek dobi ali izgubi, ima ali nima. Ne klanjam se tistim, ki tega nimajo. Sem samo Anže Berčič.« To je zapisano na uradni spletni strani (anzebercic.com) fanta, rojenega 25. novembra 1990 v Kranju, ki je osnovno šolo obiskoval v Šmartnem, gimnazijo v Šentvidu, živi pa v Gameljnah.
Njegova prva športna ljubezen je bila gimnastika, ki jo je kar nekaj časa treniral v Narodnem domu. Da bi se naučil veslati, so ga starši vpisali v poletno kajakaško šolo. Sprva mu to ni najbolj dišalo, a ga je »čofotanje« nato le navdušilo. Začel je s kajakom, a se je kmalu odločil za kanu. »Razlog je bil malce nenavaden. V kajaku sem bil vedno precej nizko in v čolnu me je ves čas zalivalo, zato sem bil venomer v vodi. V kanuju pa sem bil na višjem in to mi je bilo najbolj všeč, zato sem iz kajaka presedlal v kanu in v njem tudi ostal,« se spominja Anže Berčič, član KKK Tacen.
Po številnih kolajnah v mlajših kategorijah je letos v Augsburgu v moštveni vožnji v slalomu osvojil prvo mesto na tekmi svetovnega pokala, na junijskem EP v Krakovu pa pri 22 letih v isti disciplini prvo odličje v članski konkurenci. V soboto je v Seu d'Urgellu (na isti progi je bil lani osmi) dosegel še prvo zmago med posamezniki v članski konkurenci na tekmah za svetovni pokal (pred tem je bil najboljši dosežek lansko drugo mesto iz Bratislave), pri čemer je drugouvrščenega Španca Anderja Elosegija prehitel kar za sekundo in 29 stotink.
»Proge v finalu sem se lotil na enak način kot polfinalne. No, na nekaterih delih proge sem malce bolj napadal in pridobil nekaj časa, a sem po drugi strani na nekaterih mestih tudi nekaj izgubil. Torej je šlo za popolnoma normalno 'furo', ki pa se je zame sanjsko končala, čeprav sem na začetku šel tudi malce čez skale. Konkurenca je bila vrhunska, najbolj naporno in predvsem stresno pa je bilo po svojem nastopu čakati še najboljše tri tekmovalce, ki so še bili na startu,« opisuje Berčič – vrhunec letošnje sezone bo SP v Pragi, že čez nekaj dni pa ga čaka SP do 23 let na Slovaškem – ki je na prejšnjih treh tekmah trikrat ostal brez finala. V Cardiffu je bil uvrščen v finale, a je po protestu Francozov, ki so jim zbrisali kazenske dotike, padel na enajsto mesto, v Augsburgu se je dotaknil vratc in bil potem šestnajsti, na EP v Krakovu pa je že na začetku naredil veliko napako.
Anžetov sedanji trener je Miha Terdič, ki trenira tudi ženske in še tri kajakaše, pred tem pa je štiri leta (od oktobra 2008 do oktobra 2012) sodeloval z Andrejem Nolimalom. »Z Nolimalom sva odlično sodelovala, a so se potem najine poti ločile. Dobro sva delala in pod njegovim vodstvom sem precej napredoval, kar je bilo videti tudi na rezultatih. Nato sem prišel pod Terdičevo okrilje, za oba pa lahko rečem, da sta super trenerja. Nekoč sta tudi skupaj tekmovala, sta dobra prijatelja, zelo izobražena in veliko vesta o kajaku in kanuju. Večje razlike med njunima sistemoma in načinoma dela ni, imata le nekoliko različne poglede na določene zadeve,« ocenjuje Anže, ki spada med tiste športnike, ki pred tekmami in tekmovanji nimajo posebnega rituala, prav tako pa ni niti vraževeren.
Oktobra lani je zamenjal trenerja, letos pa tudi čoln. Potem ko je bil ves čas zvest slovaškemu distributerju čolnov Vajdi, se je odločil za prestop h Galasportu in čolnu z nenavadnim imenom »What else« (v prevodu: Kaj drugega?). Čoln je za OI 2012 v Londonu oblikoval legendarni francoski kanuist Tony Estanguet, trikratni olimpijski, štirikratni evropski in petkratni svetovni prvak. »S čolnom sem zelo zadovoljen, saj je dober in hiter. Tudi s prejšnjim sem bil zadovoljen, a me ni 'silil', da bi bolj napadal in da bi bil še hitrejši. Novi čoln pa me v to sili in mi sočasno dopušča, tako da lahko rečem, da mi je pisan na kožo,« o čolnu, ki je narejen po njegovih merah in željah (minimalna teža je osem kilogramov), pripoveduje zgovorni Berčič, ki na vprašanje, kateri sta njegova najljubša hrana in pijača, odgovarja: »Na obeh področjih je več stvari, zato se ne bi mogel odločiti za po eno. A najpomembneje je, da je čim več hrane in čim več pijače.«
Poleg ukvarjanja z vrhunskim športom Anže študira na Fakulteti za šport v Ljubljani. V šali pravi, da je že kar nekaj časa v drugem letniku, v tem tednu pa računa, da naj bi naredil enega izmed izpitov. Za izpolnitev pogojev za vpis v tretji letnik mu manjka le še nekaj izpitov, prav številni športi pa so tisti, ki ga na fakulteti najbolj veselijo, saj zase pravi, da je zelo športen tip. A pri študiju se ubada tudi z nekaterimi težavami: »Zaradi številnih treningov, priprav, tekem, tekmovanj in potovanj sem bolj malo na fakulteti, zato posledično zamudim skoraj vse izpitne roke. In tudi zaradi tega nimam pravega občutka, kakšno je resnično študentsko življenje. A verjamem, da ne more biti slabo...« (smeh)
Anže poleg kanuja in kajaka spremlja tudi druge športe, čeprav vsakega po malem in v nobenega ni posebej »zapičen«. Podobno je tudi glede njegovega ukvarjanja z drugimi športi: »Rad se ukvarjam z različnimi športi in rad preizkušam različne zadeve. Na primer deskanje na snegu, tek na smučeh, plezanje, kolesarstvo, hojo, plavanje... Vsega po malem in v mejah normale, da se človek ne naveliča.« Zaradi številnih športnih in študijskih obveznosti o času in kraju letošnjega dopusta konkretno še ne razmišlja: »Upam, da si bom po EP do 23 let v Franciji in pred svetovnim pokalom v Tacnu lahko vzel tri ali štiri proste dneve, da se spočijem in naužijem. Če ne bo šlo, pa bom šel na dopust šele septembra oziroma po končanih študijskih obveznostih. Ne prav daleč, čim bližje domu. No, mogoče me pa vendarle odnese kam drugam in daleč.«
