Daleč je zora, se zdi. Razen Mazejeve in kakšnega sporadičnega smukača ni tekmovalca, ki bi navijača vznemiril. Kar nima smisla. Namreč to, da se vzdržuje tekmovalce, ki evidentno ne zmorejo več, kot kažejo. Kajti alpski smučarji vendarle niso enaki kulturni dediščini, ki jo je treba nujno ohranjati, čeravno lahko ob novicah, da so alpinci sposobni zapraviti več, kot jim je namenjeno, pomisliš, da je alpinska srenja zapadla celo v takšno samopredstavo.
Samo za šport gre. Ki je povrh vsega še nadvse eksakten, saj ura – razen v kolikor tekma ni prirejena – ne laže. Smučarska zgodba je po svoje dialektična. Uspehi, ki so panogo povzdignili v nacionalni ponos, so bili ustvarjeni na paradigmi podobnega odpovedovanja ter požrtvovalnosti, kakršna je kasneje posnemala družina Kostelić, ki se ji je slovenska smučarska srenja tedaj posmehovala. Uspehi so privabili številne stranske zainteresirane, ki so z leti očitno soustvarili sistem, ki je neučinkovit. In danes so alpinci primerljivi z diskoteko za 1500 ljudi, ki pa je na večer ne obišče več kot 30 gostov.
Tudi Tone Vogrinec, gospod, ki se mu glede teh zadev vedno splača prisluhniti, meni, da bi se organizacija morala strukturno spremeniti, da bi moralo biti manj osebja v upravi, da bi vsaka disciplina glede pridobivanja sredstev in trošenja morala odgovarjati zase, predvsem pa: »Če hočemo ujeti vrh, moramo delati več in bolje kot dela konkurenca, sedaj pa delamo manj in slabše.« No, resnica je nemara še bolj kruta. Morebitnih bodočih šampionov ne gre pričakovati kot proizvod sistema, temveč kot rezultat individualnega zanesenjaštva osamljenih posameznikov. Brez skrbi, prej ali slej se bodo spet pojavili. Slovenci niso in ne bodo nehali smučati. In dejansko je bilo temu vedno tako. Vedno je bil ključen individualizem posameznikov, le da sistem to pač pregovorno najtežje prizna.
