Zoran Janković: Po naravi sem realni optimist, zato verjamem v zmago

Izključno športni. Spet bom poudaril, da na funkciji, ki jo opravljam, nisem politik. Olimpijski komite bo težko voditi po Janezu Kocijančiču, ki je v 23 letih pustil izjemno močno sled, na mednarodnem športnem parketu uživa ugled in vpliv. Če bom s temeljnimi usmeritvami prihodnosti prepričal volilno bazo, bom zadovoljen, sicer bom sprejel drugačen rezultat. Zavedam se, da se protikandidata ukvarjata s kandidaturo precej dlje, sam pa se bom le en mesec.

Da, en teden dlje. Srečal sem se s sedmimi predsedniki panožnih zvez, ki so mi predlagali, naj kandidiram. Hkrati smo se odločili, da me bo kot kandidata predlagala Rokometna zveza Slovenije, v kateri sem častni predsednik.

Izrečene besede so bile posledica razočaranja iz časov, ko so nekateri prevzemali Mercator in prenehali s sponzorstvi. Razočaranje je bilo takrat zame veliko, saj posledično nisem držal besede predsednikom klubov, ki sem jim kot predsednik uprave Mercatorja obljubil podporo. Zame so besede enake kot pogodbe. Ko sem kasneje ugotavljal, kako so bili nekateri klubi posledično na robu propada, sem bil zelo razočaran, saj sem veliko svojega časa posvetil športu. Zmeraj izključno na prostovoljni ravni.

Ker se da na tem področju dokazati, da se dobro in vztrajno delo obrestujeta, da pravica zmaguje. Velja fair play. Šport je tisti del družbe, v katerem je »blef« omejen na zelo kratek čas. Treba je delati veliko in trdo. Uspehe, ki jih dosegajo slovenski športniki, je treba finančno nadgraditi, da bodo imeli dodaten motiv za prizadevanja. Urediti je treba status športnika po zaključeni športni karieri. Gibljemo se v začaranem krogu. Želimo imeti čimveč otrok v športu, hkrati pa ima mladina vse več težav z recimo prekomerno telesno težo. Malce starejši nato z nedovoljenimi substancami. Za vso omenjeno populacijo je nujno, da ima svoje idole. To pa so lahko svetovni in olimpijski šampioni. Če želimo imeti tako uspešne športnike, moramo imeti urejene klube s sistemom financiranja. Če ni denarja, tega žal ne bo. Jezi me, ker se vložki v šport kriminalizirajo. Imamo nekatere medije, ki ves čas polemizirajo, zakaj določena državna podjetja vlagajo v šport. Kaj je tu spornega? Skozi športni marketing se namreč najlažje promovira blagovna znamka podjetja. Drugi pomemben dejavnik je, da podjetja vlagajo v okolje, iz katerega izhajajo. S tem za družbo kot celoto naredijo največ, kar lahko. Včasih imamo nerazumljivo situacijo; ko športnik postane svetovni prvak, bi se z njim vsi slikali, hkrati pa kritizirajo državna podjetja, zakaj vlagajo v šport.

Ker sem prišel do spoznanja, da bom v naslednjih štirih letih svoje obveznosti brez težav usklajeval. Da lahko čas razdelim med vodenje Mestne občine Ljubljana, kjer imam najboljšo ekipo sodelavcev, in vodenjem olimpijskega komiteja. V preteklosti sem na področju športa skupaj s sodelavci storil veliko. Najsi gre za gradnjo infrastrukture ali delovanje na področju zvez ali klubov, kjer sem bil na funkcijah predsednika ali podpredsednika. Za mano so vedno ostali čisti računi. In takšna je moja želja tudi v OKS, o katerem ne morem povedati ničesar slabega. Moji temeljni usmeritvi bosta čim tesnejša povezava športa z gospodarstvom in prizadevanje, da vlaganje denarja v šport ne bo označeno za kriminalno dejanje. Prav tako ne razumem, kako edino v Sloveniji na tekmah ne moremo prodajati piva.

S pivom v športu oziroma spremembo zakona o športu je moč pridobiti tiste sponzorje, ki v tem vidijo korist. S tem bi lahko več denarja ostalo v nogometu, hokeju na ledu, odbojki, rokometu… Ker bo tako v športu več denarja, bodo od tega imele več koristi vse športne panoge. Nekoč je minister, ki je športu naredil največjo škodo, dejal, da je bolje dati stotim klubom po deset tisoč evrov kot enemu milijon. Narobe. Za deset tisoč evrov ne bo nihče naredil svetovnega šampiona. Ob spremembi zakona v športu bom tudi predlagal, naj se vnese določilo, da lahko vsako podjetje odloči, komu nameniti 3,5 odstotka davka na dobiček: športu, kulturi, sociali… S tem bi tudi podjetja dodatno stimulirali, naj čim več vlagajo v okolje.

Ta bo tudi ostal. Govorim o povečani kvoti denarja, ne pomanjšani. Moj dostop do gospodarskih družb je veliko lažji kot pri kom drugem. Ne vidim težav, da s kom tako v Sloveniji kot izven njenih meja ne bi mogel komunicirati. Saj poznate mojo tezo, da bi moral vsak, ki pride delat v Ljubljano in v njej ustvarja dobiček, del tega nameniti okolju. Naj bo to šport, kultura, izobraževanje ali sociala. Tako smo tudi ravnali, ko sem bil predsednik uprave Mercatorja.

Ne. Ker rokometna zveza ne more predlagati dveh kandidatov.

To je res. Smo se pa korektno dogovorili, da tokrat dobim prednost. Tudi s Franjem sva o tem govorila dvakrat. Ko je o tem še razmišljal, mu je pri dokončni odločitvi pomagala moja kandidatura.

Res sem ga povabil in imela sva korekten pogovor. Andraž je športnik, ki ga cenim. Ocenjujem, da je za funkcijo mlad (star je 42 let, op. p.). Izmenjala sva si nekaj mnenj in vprašanj, se pogovarjala tudi o tem, ali bi se eden od naju umaknil, a sva se na koncu odločila, da bova kandidirala oba.

Ne gre za njegove glasove. Pred devetimi ali šestimi meseci je bil Bogdan Gabrovec edini kandidat. Pogovarjal se je z ljudmi, ki so mu obljubljali glasove. Trdim, da se je stanje bistveno spremenilo, ker smo sedaj v igri trije. Vsi delegati bodo imeli širšo možnost odločanja.

Z obema sem tako v preteklosti kot sedanjosti sodeloval zelo dobro. Iztoka Čopa cenim. Predvsem njegovo izjemno voljo do dela. Njegova filozofija, da je treba dati na vsakem treningu vse od sebe, mi je v poslu zelo blizu. Z Janezom Sodržnikom dobro sodelujem na lokalni ravni. Če bi se z Bogdanom Gabrovcem istočasno odločila za kandidaturo, bi težko rekel, s kom bi šla vštric. Po kateri poti bosta hodila sedaj, vprašajte njiju.

Tudi njega morate vprašati osebno, saj v imenu drugih ne bom govoril. Lahko vam pa povem, da je eden od predsednikov zvez jasno povedal, da je pred časom obljubil podporo gospodu Gabrovcu, a v trenutku, ko sem se sam odločil za kandidaturo, mu je sporočil, da je svojo odločitev spremenil. To se mi zdi korektno. Bi se pa morali vsi trije kandidati za predsednika vprašati, torej Vehovar, Gabrovec in jaz, kdo med nami je največja dodana vrednost za šport.

Reciva drugače. Nisem prepričan, da bi vsi odgovorili tako, če bi sedeli sami. Pred volitvami pa bo odgovor takšen, kot ste dejali. Verjemite mi, da si dobro predstavljam, kako so videti volitve, saj sem jih v svoji karieri doživel že precej.

Izgubil sem tudi volitve za predsednika evropske rokometne zveze. Tedaj so mi vsi razlagali, kako me podpirajo, da bom zmagal v prvem krogu, a sem prejel le šest glasov. V osmih letih sem preživel šest volitev. Pet jih je dobil moj tim, zadnje državnozborske pa sem izgubil sam. Vedno trdim, da je za uspeh zaslužna ekipa, za poraz pa vodja. Ko sam naredim vse tisto, kar znam in zmorem, je zame zadeva zaključena. Po naravi sem realni optimist. Če ne bi verjel v zmago, se za kandidaturo ne bi odločil. Kot ne bi privolil v komisijo, ki odloča recimo o najboljšem pianistu, saj za kaj takšnega nisem usposobljen. Šport je moje področje, v katerem sem se v preteklosti veliko naučil in sem mu tudi veliko dal. V primeru poraza ne bom razočaran.

Ne bom omenjal nobenih imen. V svojem najožjem timu si želim sodelavcev, ki želijo športu dobro. In ki tudi svoj prosti čas namenjajo razvoju športa. Tako šport vidim in čutim.

Znana je že, a zaenkrat še ni obelodanjena.

Naj bom pri odgovoru samovšečen in samozavesten?

Mislim, da bom dobil glasove vseh, ki želijo športu dobro. Ne vem, zakaj bi delali razliko med kolektivnimi in individualnimi športi. Naj omenim primer gradnje gimnastične dvorane ali ljubljanskega maratona. Tako gimnastika kot atletika sta izrazito individualni športni panogi.

Težko bo, ampak pričakujem.

Eni bi rekli, da bi bila to velika prednost, drugi, da bi bil minus. Ker Janeza Kocijančiča cenim, bi mi osebno njegova podpora godila. Nimam pa ne jaz ne kdor koli drug pravice posegati v njegovo odločitev. Gospod Kocijančič mora biti vesel, da se za njegovo dolgoletno funkcijo poteguje nekaj kandidatov, saj je bil v preteklosti pri kandidaturah bolj ali manj osamljen.

Sem.

Da sta funkciji župana in predsednika OKS združljivi. To sem storil zato, ker mi je prejšnja sestava komisije naredila veliko osebno škodo. Kogar piči kača, se boji že zvite vrvi, in tako je tudi v mojem primeru.