Tako se je pred mesecem dni z evropskega prvenstva v Budimpešti z bronom v ekipnih borbah vrnila moška reprezentanca. Član ekipe mladcev, ki v povprečju šteje nekaj več kot 20 let, je bil tudi aktualni mladinski evropski prvak Juš Markač. Njegove tekmovalne ambicije so zdaj razumljivo strmo narasle, česar ne skriva. »Zdaj ciljam le na najvišja mesta, na kolajne. Zavedam se, da sem tega sposoben. Zdaj me čakajo sredozemske igre, kjer se želim izkazati kar se da dobro, saj je konkurenca zares močna in zelo podobna tisti na evropskem prvenstvu. Boril se bom proti profesionalcem in verjamem, da bom, če bom nastopil dobro, dosegel dober rezultat.«
Da bo igre, ki jih letos gosti Turčija, Kranjčan pričakal vrhunsko pripravljen, trenira po dvakrat na dan. Vseeno pa ne skriva želje, da bi nekoč nastopil prav na olimpijskih igrah, čeprav so možnosti za to za zdaj majhne. »Res mi je žal, da karateja še vedno ni na olimpijskih igrah Verjamem, da ni športnika, ki si ne bi želel udeležiti tega festivala športa. A s tem se je treba sprijazniti in stremeti k drugim ciljem. Verjetno je karate kljub vsemu napredku v zadnjih letih finančno in promocijsko še vedno prešibek,« ugotavlja študent fakultete za šport, ki po tihem še vedno upa, da bo nekoč le zastopal barve svoje države tudi na olimpijskih igrah.
Markač se sicer s karatejem ukvarja že od malih nog. V šali pove, da je kot otrok zelo rad brcal v stvari, njegovemu očetu pa tako ni preostalo drugega, kot da ga včlani v karate klub. »Karate sem v trenutku vzljubil. Sprva sem ga treniral zaradi druženja s prijatelji, kmalu pa so sledili prvi uspehi na tekmovanjih. Od takrat je karate postal nek pojem v mojem življenju. Preizkusil sem se v številnih drugih športih, tudi moštvenih, a sem se vedno znova vrnil h karateju. Po naravi sem namreč zelo tekmovalen, trmast in samosvoj.«
Karakterne lastnosti 19-letnika pridejo še posebej do izraza, ko se na tekmovanjih pomeri z nasprotnikom, posledica tega pa so tudi številne poškodbe. »Med boji sem zelo srčen, zato se poškodujem na skoraj vsaki tekmi. Imel sem že štirikrat razbito arkado, prebit sem imel tudi nos, polomil sem si mezinec in zapestje,« pove Markač, ki prizna, da je zaradi tega pod stresom predvsem njegova mama. Slednja je verjetno kar veliko v skrbeh, saj je karateist med drugim velik ljubitelj ekstremnih športov. Pri srcu sta mu predvsem plezanje in skakanje v vodo z višine, kar sive lase povzroča tudi njegovim trenerjem. »Če povem po domače, mi zaradi tega kar malo težijo. Odkar sem si med deskanjem na snegu zlomil obe zapestji in sem izgubil celotno sezono, me prav izrecno opozarjajo, da se moram paziti,« v smehu pogovor sklene karateist.
