»Neumne in poceni napake so me drago stale. Napake, ki se mi ne bi smele dogajati. Šlo je za nezbranost v najbolj pomembnem trenutku,« je bil slovenski biatlonec Jakov Fak jezen v cilju uvodne pokljuške moške šprinterske preizkušnje za svetovni pokal, potem ko je končal na zanj zgolj 24. mestu z minuto in 16 sekundami zaostanka za junakom, Rusom Antonom Šipulinom. Za nameček so šli še njegovi reprezentančni kolegi Klemen Bauer, Rok Tršan, Janez Marič in Lenart Oblak po četrtkovi poti kolegic, saj so z uvrstitvami od 61. do 97. mesta že končali nastope pod Viševnikom. Vsaj Jakov Fak in Teja Gregorin bosta imela danes v zasledovanju in jutri na skupinskem startu elitne trideseterice še priložnost za popravljanje vtisa na sicer idilični Pokljuki.
Slovenske biatlonce so pred okoli 500 navijači v sicer idealnih vremenskih pogojih pokopale napake na strelišču. Od 50 tarč so jih na hišnem strelišču zgrešili kar 16 in zato ni čudno, da so bili v seštevku pokala narodov tega dne šele petnajsta reprezentanca, čeprav sodijo med deseterico. Ob dveh zgrešenih tarčah Faka se je Klemen Bauer v kazenskem zavrtel kar trikrat. »Želel sem pokazati najbolje, kar znam, a bi težko rekel, da sem pregorel v preveliki želji. Boril sem se, tudi v zadnjem krogu, za vsako sekundo,« je svetlolasi bradati mož z trinajstico na prsih s hudim razočaranjem v glasu pojasnjeval, s kakšnim žarom je pristopil do domače tekme. Kot 61. (zaostanek 2:13) je imel še to smolo, da je za eno mesto zgrešil zasledovalno šestdeseterico in popravni izpit.
Edini, ki mu nihče ne more ničesar očitati, je novinec Rok Tršan s komaj dvomesečnim uradnim stažem med biatlonci. »Zame je vsaka tekma velika učna ura. Na strelišču kvačkam in se trudim streljati hitreje. Biatlon je nepredvidljiv, a zanimiv,« je novopečeni biatlonec Rok Tršan iz Valburge pri Smledniku opisal drugo posamično tekmo kariere, kjer v primerjavi s tekom opaža predvsem višji tekmovalni standard. Ob tem kar srka izkušnje, ki jih stresata sostanovalca Jakov Fak in Janez Marič. Vsaj za kakšen dan se je zaradi vsega dveh sekund kot najmlajši izognil vlogi sobnega služabnika in vodonosca.
Z 89. mestom in štirimi kazenskimi krogi je bil 39-letni Janez Marič zelo blizu beri svoje prve tekme svetovnega pokala 5. marca 1998 prav tako na Pokljuki, ko je s petimi kazenskimi osvojil točno 100. mesto. V cilju smo Mariču razkrili njegov jubilejni dvestoti start v nizu tekem za točke svetovnega pokala. »O, kakšen podatek! Škoda, da se je tako slabo končalo. No, če bi mi to povedali pred tekmo, bi zgrešil verjetno šest tarč, ne samo štirih. Že tako sem si preveč želel biti blizu štirideseterice in točk. Posledično sem bil na strelišču zakrčen in nesproščen. Čeprav imam za sabo že toliko tekem, bi slabši nastop pripisal prvi tekmi v sezoni. No, a če bom preveč govoril o takih stvareh, bi to vsi razumeli kot puhle izgovore in se mi smejali. Upam, da odtečem še kakšno tekmo več,« se je razgovoril jubilant Janez Marič in mimogrede zastavil tudi vprašanje, s koliko nastopi sta karieri končali Andreja Koblar in Tadeja Brankovič. »Če sem za njima, bom nekaj tekem še garal. Če me bodo le vzeli s seboj,« je po spoštovani jubilejni tekmi razmišljal biatlonec iz Stare Fužine, ki se še kako dobro spominja dobrih starih časov, ko je slavil prvo slovensko zmago v svetovnem pokalu marca 2003 v Östersundu.
Glede na lastne izkušnje je tudi svetoval, naj Jakovu Faku ne razkrijemo okroglega jubileja za nedeljsko tekmo, s katero bi tekmi skupinskega starta dali posebno dodatno težo. »Jaka mora imeti predvsem malo več miru, da ne razmišlja preveč. Že tako se preveč žre zaradi vsake izgubljene točke proti konkurentom Fourcadu in ostalim v boju za skupni seštevek svetovnega pokala,« je pojasnil.
Po zaslugi zmage in drugega mesta sta se pred Faka v seštevku vrinila Rus Anton Šipulin in Avstrijec Dominik Landertinger ter tudi šesti Simon Schempp. Četrti Martin Fourcade je ohranil rumeno majico, nagajivi Emil Hegle Svendsen je bil (le) tretji. In tudi s Šipulinom se je ponovilo pravilo, da se zmagovalci na pokljuški planoti ponavljajo. Marca letos je slavil na zasledovalni tekmi. »Rad imam alpsko pokrajino, kakršna je tu in v Antholzu. Težko sem že čakal na to zmago, saj sezone nisem začel najbolje. In sploh prvič sem zadel vse tarče, kar je tudi nekaj posebnega, in s tem potrdil dober tek v smučini,« se je smejalo Antonu Šipulinu po trinajsti zmagi Rusov, s čimer so kralji Pokljuke.
