»Dolgo sem čakal na to zmago. Štiri mesece mi ni uspevalo tako, kot sem si želel, vendarle mi je za konec sezone le uspelo. Kar žalosten sem, da sta le še dve tekmi,« je Jakov Fak včeraj popoldne izžareval zmagovito veselje sredi arene na Holmenkollnu. Na petindvajseti veliki tekmi zime mu je končno uspelo premagati konkurenco, in to na najbolj prestižnem nordijskem prizorišču nad Oslom. To so želje vseh tekačev in zimskih lovcev. Včeraj se je uresničila tudi Jakova.
Po nizu težav z zdravjem, ob katerih bi marsikateri vrhunski športnik obupal, je 26-letni biatlonec iz Mrkopalja še enkrat dokazal izjemen talent in potencial športnega genija. Skromni zvezdnik s kompletom kolajn s svetovnih prvenstev ter olimpijskim bronom iz Vancouvra je prav s to letošnjo trnovo potjo dokazal, da je sposoben pobirati največje lovorike tudi v neugodnih okoliščinah, kar krasi le največje. Že lani, ko je sezono končal kot četrti v skupnem seštevku svetovnega pokala, je že zelo odločno meril proti Francozu Martinu Fourcadu oziroma na veliki biatlonski globus.
Ne zadovoljuje se z malim. Potem ko je kljub težavam februarja nanizal vrhunske uvrstitve v Sočiju, ni skrival razočaranja, ker se je domov vrnil brez kolajne. No, le z leseno kolajno kot četrti. Šalil se je, da zdaj dobro ve, kako se je počutil kolega Klemen Bauer v Vancouvru. Tudi zaradi tega je bil neverjetno motiviran za tekme svetovnega pokala na Pokljuki in Kontiolahtiju, in čeprav je bil zrel za stopničke, je pregorel v preveliki želji ali delal napake hazarderskega tveganja. Na Holmenkollnu mu je s sproščenostjo in osredotočenostjo končno uspelo uskladiti streljanje in tek.
Pravzaprav si je četrto zmago izboril z izjemnim tekom. Prehitel je tudi vse tiste, ki niso kazensko zakrožili okoli obzorja; Rusa Garaničeva in Loginova ter Šveda Ferrya. Edini pravzaprav, ki bi ga lahko ogrozil ob bolj natančnem streljanju, je bil Viking Lars Berger (7. mesto). Prav z njim v mislih bo v delčku Jakovih možganov še bolj rasla želja, da bi se pomeril tudi med smučarskimi tekači. Berger je namreč edini tekaški svetovni prvak med biatlonci. »Ne bi se lotil maratona na 50 kilometrov, morda na petnajst ali trideset kilometrov,« je na Pokljuki razkril tekaške sanje.
Tekaške gene je dobil po mami Jasminki, najboljši tekačici njene generacije. Živce in umirjenost v odločilnem trenutku po očetu Mariu. V smučini je sledil starejšemu bratu Stjepanu, igrivost in motoriko pa dobil tudi z brcanjem žoge na nogometni zelenici. Še največ tegob doslej so mu povzročale razne poškodbe in bolezni. Kot bi njegovo telo ne preneslo tako skokovitega napredka, naporov in mraza.
Prodor je bil silovit. Če je bila njegova selitev iz neperspektivne hrvaške reprezentance v slovensko okolje s kolajno s SP in OI zgolj želja dobiti primeren servis za naskok na svetovni vrh, je hkrati zavidal pogoje vsem Norvežanom. Zdaj se že zaveda, da mora odločilno piko na i postaviti predvsem sam, saj se spremljevalna ekipa uči z njim. Vedno razmišlja o napredku. Ima pa nekaj, česar ni mogoče dobiti iz okolja. Zmagoviti instinkt. Dovolj zgovoren je že podatek, da je ob 76 uvrstitvah med trideseterico kar 33 teh med deseterico in kar 13 na zmagovalni oder.
V njegovi družbi se vsi zelo dobro počutijo. Je sproščen, preprost, nasmejan in tudi navihan. Poseben navdih mu dajejo tudi zbadanja s tekmeci, med katerimi je v zadnjem mesecu najbolj vroč Bjorn Ferry. Šved, ki se je razcvetel na Pokljuki šele ob napovedanem športnem slovesu, je bil na zmagovalnem odru tudi včeraj. »Če mi je hudo, ker se sezona končuje, pa sem zelo vesel, da sem le ugnal Bjorna Ferryja,« si je tudi na novinarski konferenci na Kollnu dal duška na račun Šveda in mu vrnil nekaj za Pokljuko.
Na sobotni zasledovalni tekmi se bodo tekmeci, tudi Ferry, zaganjali za njim kot lovci za plenom. Da v prostem času kot ljubitelj narave uživa kot pravi lovec, nam je skušal prodati zvedavim novinarjem, dokler ga nismo povprašali po podrobnostih lovskega izpita, kot ga je včeraj z odliko opravil na Holmenkollnu. Če navdušuje z odločnimi, jasnimi odgovori s široko paleto razmišljanja, pogosto med vrsticami navrže tudi kakšno skrito temo, če je šefom všeč ali ne. In zna biti tudi navihan. Zagotovo najbolj posrečena in medijsko udarna je bila zgodba v času osvojitve naslova svetovnega prvaka v Ruhpoldingu 2012. Nasedla ji je novinarka komercialne televizije, češ da Jakov tihotapi plastenke v domovino Hrvaško, jih potem unovči in zasluži za obisk kina. Le kdo bi si tedaj mislil, da bo tihotapec, ki je včeraj zaslužil 12.000 evrov bruto, v kratkem zaposlen v športni enoti slovenske carine.
