»Zadovoljna sem z rezultati. Očitno dobro delamo, priprave na zimo potekajo brez zdravstvenih težav. Upam, da bo tako ostalo do zime, ko bo šlo bolj zares.« To je del izjave Teje Gregorin, bronaste olimpijke iz Sočija, potem ko je v Tjumnu v Sibiriji osvojila dva naslova svetovne prvakinje v letnem biatlonu s tekaškimi rolkami in še bron z mešano štafeto. In s temi besedami je 34-letna biatlonka povedala bistvo uspeha na poletni različici biatlona. So le vmesna postaja proti zimi, uspehi pa le lepa popotnica.
Tudi Tesa, kot jo kličejo v biatlonskih krogih, dobro ve, da poletno svetovno prvenstvu v biatlonskih krogih nima posebne teže. Resneje jo vzamejo reprezentance »vzhodnega bloka«, kot bi po starem izrazoslovju poimenovali države iz vzhodne Evrope. Zahod se resneje odziva le takrat, ko je prvenstvo na zahodni strani. Še posebno se je to kazalo letos v Sibiriji, saj izjem skoraj ni bilo. A vsaj nekaj tekmic, kot so lepotica Gabriela Soukalova, ruska Slovakinja Anastazija Kuzmina in Ukrajinka Valj Semerenko, je dobro merilo in motivacija za zimo.
Čeprav je bila v Sibiriji že 19. izvedba letnega prvenstva, so za severnjake pomembnejše lokalne prireditve kot Festival Blink na Norveškem. V Nemčiji je poleti vsa pozornost usmerjena na mestno biatlonsko tekmo povabljencev v Puttingenu. In tudi tam je Gregorinova kot edina slovenska povabljenka pred 20.000 gledalci osvojila tretje mesto, a v izbornejši konkurenci. Tudi zato, ker ji šport pomeni vse. Vse izraža prek športa, z vztrajnostjo in ljubeznijo. Zmagoslavje na »biseru Sibirije«, kot so Rusi poimenovali vzorčno zgrajen stadion v Tjumnu, ji je v veselje in ponos. In tega ne skriva. Skozi leta se pri Gregorinovi vleče še povezava, ki pa verjetno ni naključna. Velja nepisano pravilo, da najbolje tekmuje na najlepših prizoriščih. In Tjumen jo je očitno očaral.
Čeprav imajo poletne kolajne enako obliko in lesk kot zimske, se pomembnost letnega prvenstva hitro pozablja. To predvsem dobro ve sosed Klemen Bauer, lanski poletni prvak in letošnji podprvak. Gregorinova je enak uspeh dosegla že leta 2008. V francoskem Haute-Maurienne je prav tako osvojila dve zlati kolajni med posameznicami in srebrno kolajno z mešano štafeto, le da sta bila poleg večne Andreje Mali tedaj zraven Janez Marič in Vasja Rupnik, pretekli teden ob bronu pa Klemen Bauer in Lenart Oblak. Le leto kasneje je dodala še eno poletno srebro.
S tem prvenstvom pred šestimi leti je zanimiva povezava. Prav francosko prizorišče je letos trener Uroš Velepec izbral za kraj višinskih priprav v avgustu. In na to so bili domačini še posebno ponosni. Reprezentanco so posebej sprejeli sredi Bessansa, Teji kot nosilki pa podarili tudi simbol kraja – malega vragca. Ali ima kakšno zvezo z urokom, bo jasno pozimi. Sezona 2008/2009 je bila za Ihanko ena najskromnejših v svetovnem pokalu, a s pravega zimskega svetovnega prvenstva v Pjongčangu je prinesla prvo slovensko zimsko kolajno. Z mešano štafeto je v Ruhpoldingu 2012 dodala še srebro in sedaj ima v zbirki že štiri zlate, štiri srebrne in bronasto kolajno s simbolom mednarodne zveze IBU.
Nedvomno je Teja zlata prinašalka slovenskega biatlona in nosilka ugleda v tujini. A z ničimer ne vzbuja pozornosti zunaj športnih terenov. Oziroma zunaj biatlonskih, saj se ne loteva drugih športnih izzivov kot denimo sosed Klemen Bauer, čeprav prihaja iz tekaških krogov. Tako jo zunaj ozkih biatlonskih krogov zelo slabo poznajo. Tudi bronaste kolajne iz Sočija z izjemo kakšnega dodatnega povabila na kakšno tekmo ne bo unovčila tako kot Petra Majdič. Tudi tedni proslavljanja po Sočiju z vsemi sponzorskimi in medijskimi obveznostmi so bili zanjo največja muka. Zasebnost skriva. Ni se še primerilo, da bi malo razkazala ženske čare, za kar ima vse atribute, in bila podobna kakšni od zvezdnic, kot sta Darja Domračeva in Gabriela Soukalova, ali pa bi vsaj delček povzela po Magdaleni Neuner in Kati Wilhelm. Ali da bi s kakšno simpatično potezo, komentarjem ali malo vragolijo vzbujala pozornost in všečke na osebnem profilu, kot denimo Jakov Fak.
Tudi njene izjave pred tekmovanjem in po njem nimajo nobene iskrive domislice, pač pa zgolj občutke o streljanju, padlih tarčah in teku, kjer običajno vedno vidi rezerve. V njenem besednjaku ni visokoletečih napovedi ali hudomušnih pripomb. Tudi na tekmah nikoli ne tvega, se je pa sposobna izredno dobro osredotočiti, ko ni pod posebnim pritiskom in bremenom. Na tak način je osvojila tudi kolajno v Sočiju. Zadela je, ker je pričakovala, da možnosti za kolajno nima več, tekmice pred njo pa so po vrsti zgrešile zaradi pritiska in ji ponudile priložnost in kolajno. In verjetno jih ni malo, ki napovedujejo, da bo tekmovala vsaj do olimpijskih iger v Pjongčangu 2018, saj ima kot zaposlena športnica v Slovenski vojski zagotovljeno socialno varnost in ni v dilemi kot njen mlajši kolega olimpijec Simon Kočevar, ki je sredi poletja dobil službo v kovinskem podjetju in končal biatlonsko kariero. Biatlon je njeno življenje. Tudi s sodelovanjem s trenerjem Urošem Velepcem nima težav. Ko mu je moški del reprezentance izrekal nezaupnico, razumljivo, da tihe in skromne Tese ni bilo v prvih glasnih vrstah. Zaupanje se je nemara prav njej že poplačalo v Sibiriji. Za zimo pa ve, da bo šlo bolj zares.
