»Najprej lahko rečem, da sem Simonu (Schemppu, op.p.) podaril zmago. Takoj zatem pa tudi to, da sem komaj odnesel celo glavo za stopničke pred Wegerjem,« se je Jakov Fak po novem uspehu v Antholzu pošalil v svojem slogu. Ni mogel skriti mešanih občutkov zapravljene zmage in zasluženo osvojenega tretjega mesta. Razlog je bila zgrešena deseta tarča dneva. Kljub temu v idilični kulisi južnotirolskih gora z naravnim snegom in soncem, kar delno z izjemo Pokljuke ni ravno pogost pojav, ni iskal nobenega biatlonskega izgovora. »To je biatlon, ki je sestavljen iz streljanja in teka. Moja napaka. Prepozno sem sprožil in zamudil. Imel sem dober in hiter strelski ritem, a nisem naredil vsega. Za zmago je treba narediti vse optimalno in to je to pot zasluženo uspelo Schemppu. Vem, kako se počuti, ko mu vse uspeva. Sam sem bil na tem v Hochfilznu in na Pokljuki decembra 2012. So dnevi, ko uspe vse, česar se lotiš. Fin občutek. No, enkrat bo prišla vrsta tudi name. Že nekaj časa čakam,« je razmišljal po sedemnajstem skoku na oder treh najboljših, od tega desetič na tretjo stopničko.
Fak je tekmo pričakoval samozavestno, z veliko željo po zmagi. Medtem ko je dve leti mlajši Schempp niz vseh zadetih tarč z bavarskega strelišča prenesel tudi v južnotirolske Alpe, enako učinkovit je bil tudi Rus Evgenij Garaničev, tudi Fak na treningu ni znal zgrešiti tarče. In prav ta občutek s treninga je izpostavil kot najpomembnejši razlog za – napako. »Na treningu mi je šlo res dobro. Same 'ničle'. Na tekmi sem imel prav zaradi tega čuden občutek. Če na treningu zadevam, potem na tekmi ne gre tako dobro. Bolje je obratno,« je razmišljal in zavrnil možnost, da je zgrešen strel posledica večje utrujenosti, ki jo prinese prizorišče na veliki nadmorski višini. »Na to sem bil pripravljen.« Prizorišče okoli 1700 metrov visoko naredi večjo selekcijo v smučini, a tudi tu je slovenski reprezentant ohranil pripravljenost na ravni najboljših tekem v zimi s četrtim časom. »Sicer sem se kar namučil. Tudi moja elegantna tehnika, kot jo hvalite, se mi je malce podrla, a najbolj v kazenskem krogu,« se je pošalil najboljši povprečnež, kot je dejal sam zase. Je edini iz elitne šesterice svetovnega pokala, ki je v sezoni še brez zmage ob Martinu Fourcadu s petimi ter Antonu Šipulinu, Schemppu, Emilu Svendsenu in Johannesu Boeju z dvema. Ker pa Fourcade s 25. mestom znova ni imel najboljšega dneva, niti Svendsen (28.) in Boe (31.), se je boj za kristalni globus še zaostril. Med najboljšo peterico je le 105 točk razlike. »Vse se razpleta v smeri, da bo to ena zanimivejših sezon v zadnjem obdobju. Vsi smo na podobni ravni. Pri meni negativno izstopajo le dnevi, ko smo imeli slabši material s smučmi,« je dodal ob vedenju, da bo v soboto na zasledovalni tekmi izjemna priložnost za lepo bero in prekinitev slovesa povprečneža.
Nikoli pa si ni mislil, da bo na zmagovalnih stopničkah in bo vseeno dobil med reprezentančnimi kolegi sloves najslabšega strelca tekme. Z izjemo Klemena Bauerja, ki se je zaradi bolezni odpovedal tekmam v Antholzu vključno z nedeljsko štafetno tekmo, so Rok Tršan, Lenart Oblak in Peter Dokl zadeli vseh deset tarč. »To je res neverjetno. Moral bom k njim v šolo. No, ta sloves bom poskušal popraviti na zasledovalni tekmi,« je Fak smeje pripomnil k zgodovinsko najnatančnejšemu dnevu slovenske reprezentance. V smučini čudeža ni bilo. S prvo ničlo je novinec Tršan s 53. mestom (73. čas teka) le ujel nastop na zasledovalni tekmi, Oblak je bil prvi zunaj šestdeseterice, Dokl še malo nižje. Strelska natančnost devete reprezentance pokala narodov bo edini adut na štafetni tekmi v nedeljo, kjer pa zaradi bolezni Anje Eržen znova ne bo ženske štafete. Veteranki Andrejo Mali in Tejo Gregorin danes čaka sprint. Ko govorimo o prizoriščih, dodajmo, da ruski Ribinsk, kjer bodo od danes do nedelje tri tekaške tekme svetovnega pokala s Katjo Višnar, Alenko Čebašek, Niko Razinger in Leo Einfalt, slovi kot najbolj odročno in nepriljubljeno, kar predvsem Skandinavci dajo jasno vedeti.