»Moral bi se opravičiti navijačem za tri zgrešene tarče. Žal je bilo, kakor je bilo. Obljubim lahko le, da bo popravni dan že jutri. Publika nas je nosila na krilih, za kar sem ji zelo hvaležen. Vesel sem, da imam priložnost tekmovati v takem vzdušju. Ja, če bi imeli take navijače v Sočiju, bi bili tam še boljši,« so se Jakovu Faku sredi pokljuške idile mešali občutki po prvi poolimpijski preizkušnji. Vzdušju, kakršnega v petnajstih tednih lovsko-smučarskega festivala še ni bilo pod Viševnikom med delavnikom, je manjkala le pika na i. Petnajsto mesto Jakova Faka, 17. Klemena Bauerja, 21. Teje Gregorin in tudi 44. Janeza Mariča skoraj ne pritiče deželi s kolajno iz Sočija.
Vse se je vrtelo okoli vetra na strelišču, spomladanskih razmer z odjugo, težavami z zdravjem. Ob tem je nepredvidljiva biatlonska loterija glavne dobitke delila zelo presenetljivo predvsem v ženski konkurenci. »Veter na streljanju stoje me je presenečal iz strela v strel. Trudil sem se za vsak strel, streljal počasneje, a se je bilo nemogoče umiriti niti milisekundo. Verjetno sem imel malo sreče z vetrom pri streljanju leže, stoje ne,« je strelske razmere opisoval Jakov Fak. V smučini je s tretjim tekaškim časom (hitrejši vodilni Martin Fourcade, Šved Lindstroem), tudi z nekaj jeze, dodobra potrdil, da ponovitev Pokljuke decembra 2012 le ni bila zelo daleč. »Imel sem dober občutek, a tečem lahko še hitreje. Veliko sem vložil v to, da bi bil dober ob koncu sezone. Bom pa jutri startal agresivno od prvega metra in skušal čim prej nadoknaditi zaostanek,« je bil motiviran v pokljuškem sončku Fak, potem ko ima za junakom Ferryem 52 sekund zaostanka.
In če je bil Jakov med tistimi, ki so dobro izkoristili nizko startno številko, je otoplitev med tekmo dodobra zagodla Klemenu Bauerju. Prvič sploh v deveti članski sezoni je na posamičnih tekmah svetovnega pokala zadel vse tarče, a ni bilo dovolj za enajsto uvrstitev med deseterico. Posebno zgodbo je pojasnil v pogovoru. Pravilo, da so prve poolimpijske preizkušnje za osmoljence, je potrdil biatlonec podobnega tipa, Šved Bjoern Ferry. Če se je kralj Ole Einar Bjoerndalen moral sprijazniti s šestim, vodilni biatlonec sezone Martin Faourcade pa s sedmim mestom, je 35-letni olimpijski zmagovalec iz Vancouvra udaril z zamudo. »To je pomembna zmaga za švedski biatlon. Nismo osvojili kolajn na olimpijadi, imamo le stopničke z uvodne tekme pri nas v Oestersundu novembra. Ni pomembna le zame, pač pa za celo ekipo in tudi za vse, ki spremljajo švedski biatlon. Ja, imel sem tudi nekaj sreče, da sem v vrtinčastem vetru stoje zmogel zadeti, saj me je vseskozi prestavljalo. In startne številke v ospredju so bile boljše, že tam okoli številke 37 (drugouvrščeni Rus Šipulin, op. a.) je sonce bistveno spremenilo pogoje,« je priznal Ferry, ki se zelo dobro razume s slovenskimi biatlonci. Fak mu je takoj napovedal, naj se ga pazi jutri, Šved, ki ima na Pokljuki že dve od šestih zmag, pa se je tej napovedi le zasmejal: »Kar velikokrat napove kaj takega. Vsi, ne le Jakov, ki zaostajajo do minute, imajo možnost.« In visokoraslemu Švedu ni ušlo tudi odlično streljanje ihanskega rdečelasega bradača: »Prvič sem zasledil, da je Klemen zadel vse tarče. To je zagotovo nekaj posebnega zanj.«
In če že Klemenu senzacija ni uspela, je bilo le-teh med popoldansko tekmo biatlonk cel kup. Posebej 23-letna avstrijska biatlonka Katharina Innerhofer je doslej beležila zgolj 22. mesto s tekem svetovnega pokala (in 28. iz Sočija). Z ničlo je prvi nastop v svetovnem pokalu (po zaslugi odpisa grešnic) izkoristila tudi Rusinja Darja Virolajnen in po poti junakinje Sočija Darje Domračeve stopa tudi Nadežda Skardino. Najbolj sočen komentar najboljših na ženski preizkušnji je bilo zagotovo slišati od najstarejše biatlonke v karavani Andreje Mali. »Innerhofer je ime, kot bi jaz zmagala. No, mogoče bom naslednjo tekmo,« se je pošalila Kamničanka, ki je že na prvem strelskem postanku preveč »mutila«, kot je pripomnila (»Tako streljanje se v tem vetru zgodi tudi nam, najboljšim strelcem.«), zgrešila tri tarče in izgubila motivacijo ter tudi popravni izpit na sobotni zasledovalni tekmi šestdeseterice.
Novinka Anja Eržen, ki jo je na start pripeljala zgolj velika želja nastopiti pred domačo publiko, saj se ubada z zahrbtno mononukleozo, je kazala predvsem srčnost do športa in navdušenje nad reprezentančno kolegico, »ki jo ima rada kot lastno teto«. Ime ji je Teja Gregorin. Bronasta junakinja se v vetru ni znašla kot v Sočiju dokazano velemojstrica streljanja. Dva mimo. »Ko ni ničla, je vedno slab občutek. Dejala sem, da bo vsaka uvrstitev okoli petnajstega mesta zelo dobra in pri tem ostajam,« se je razgovorila pred publiko, kakršne med tednom Pokljuka še ni videla. V veliki meri tudi zaradi nje. »Najbolj škoda mi je zgrešenega zadnjega strela. Bila je moja napaka zaradi prepočasnega streljanja. Veter me je le preveč zmedel. Tudi na zadnjih treningih sem imela nekaj težav vedno prav z zadnjo tarčo. To bom morala popraviti,« se ni izgovarjala na okoliščine. »Fantje so mi zaradi težkih razmer dobro svetovali, naj razporedim moči in se ne zaganjam. Poskušala bom več pokazati že na naslednjih tekmah, če že danes nisem. Imam pa prevelik zaostanek, da bi napredovala na tretje mesto kot v Sočiju. 'Levakinje' na vrhu, pravite? Težko je govoriti o tem. Niso presenečenje. Komentar, da je Domračeva za mano. S koliko zgrešenimi? Petimi. Vsak komentar je odveč.«
