»Ob vas se počutim, kot da sem zmagal,« je Jakov Fak v cilju zadnje tekme z veliko mere utehe podelil komplimente navdušeni dvatisočglavi množici navijačev, potem ko je z osmim mestom devetnajsti teden elitnih biatlonskih tekmovanj na Pokljuki rešil čast slovenskega biatlona. Za nameček je bila to jubilejna, stota posamična tekma na Pokljuki, celotna štiridnevna izvedba tekmovanj je bila na meji popolnosti, seveda tudi po zaslugi idiličnih vremenskih in snežnih razmer.
Prav na Pokljuki se je še mnogo bolj očitno odražala udarna moč biatlonca iz Mrkopalja, ki peto sezono tekmuje za Slovenijo. S Tejo Gregorin sta na sobotnih zasledovalnih tekmah in nedeljskem elitnem skupinskem startu najboljše trideseterice meseca decembra nosila vse domače breme, a bronasta olimpijka pritiska svojih visokih ciljev ni prenesla (25. in 27. mesto), mož železnih živcev pač, oba sta želela višje – na sicer pisano zaseden zmagovalni oder.
Tri zgrešene tarče – katastrofa
Štiriintridesetletna Ihanka je že v soboto glede na formo vedela, da čudeža ne more narediti, a je imela pred zadnjim streljanjem skupinskega starta še priložnost, da se prebije med deseterico. Zgrešila je tri tarče. Za superstrelko – katastrofa. »To o deseterici sem tudi sama dobro videla. In glede na tekaško formo, ki ni na želenem pokljuškem nivoju, sem vedela, da moram zadeti vse. Edino z ničlo je bila še možnost, da bi le malo zadovoljila svoje želje pred Pokljuko. Naboji pa so leteli povsod tam, kjer ne bi bilo treba. Ni se izšlo. Preveč sem mislila samo na to. Ja, že daleč nazaj po spominu bi morala pobrskati, da bi našla tekmo s toliko zgrešenimi tarčami. Vse je šlo narobe, nimam več kaj reči. Komaj čakam, da se odmaknem za nekaj dni od tega cirkusa,« je bila razočarana Teja Gregorin, ki pa tega ni želela pripisati uroku Pokljuke, saj ima šest uvrstitev med deseterico na 26 pokljuških tekmah od petdesetih.
Jubilejna zmagovalka ženske tekme na Pokljuki je bila v soboto in nedeljo nepremagljiva Kaisa Makarainen. Finska samorastnica, ki nima strelskega trenerja, vse črpa iz svojih izkušenj. Kot asistent ji pomaga fant, na tekmovanjih pa glavni trener reprezentance Marko Laaksonen. Za tekaški vadbeni program, ki je udarni del njene superiornosti, pa še naprej skrbi Jarmo Punkkinnen, ki je bil na prelomu stoletja dve sezoni glavni trener slovenske tekaške reprezentance. »Jarmo letos ni sokomentator na finski televiziji, zato ne hodi s karavano po svetu in mi svetuje od doma,« je sistem delovanja pojasnila 31-letna finska svetlolaska, ki je po zaslugi teka tudi dobila jubilejno tekmo, saj so vse zasledovalke zgrešile in tekle manj kazenskih krogov. Je na dobri poti k tretjemu kristalnemu globusu in kot velik cilj izpostavlja domače svetovno prvenstvo marca v Kontiolahtiju. Ko so jo v bližini stadiona »napadli« ruski humanitarci, da jim podari rumeno startno številko v posebne namene, jih je gladko zavrnila. »Ne podarjam številke v te namene,« je zavrnila vsiljivce.
Kos prišel na lastne stroške
Podobno kot gospodična Makarainenova deluje olimpijska junakinja Darja Domračeva, ki je v nedeljo po trku postala kraljica pokljuškega kazenskega kroga (in odstopila). Z zametki samostojne poti pa ju že posnema Jakov Fak. Z nasveti mu pomaga umirjeni in v izjavah premišljeni češki trener Tomaš Kos, ki si je na svoje stroške ogledal tekme na Pokljuki, kjer je s slovenskimi reprezentanti preživel zelo uspešnih štirinajst sezon in bi še kakšno, če ne bi bilo burnih dogodkov po sezoni. A šefi želje športnikov, da Kos postane glavni trener, niso upoštevali. Vsaj glede na strelsko statistiko varovancev Uroša Velepca ne bi bilo slabo, če bi se čim prej vrnil. Celo superstrelka Teja Gregorin je na zasledovanju puščala nezadete tarče za sabo in prehitela devet tekmic (25. mesto), s čimer se je otresla tudi 20-letne Dunje Zdouc (43.) iz Ratiš pri Celovcu in s tem ohranila sloves najboljše Slovenke v Evropi.
Fak je zatrdil, da Pokljuke z zanj podpovprečno želeno bero ne bo skušal pozabiti kot reprezentančna kolegica. Je mož, ki se uči na izkušnjah. »Žal sem tri dni prepozno prišel k sebi, da bi v teku zmogel več. Najbolje bi bilo, da bi se niz tekmovanj razpotegnil še na ponedeljek,« je Fak v šalo obrnil petkov slab dan, zaradi katerega tudi v soboto kljub sedmemu času dneva ni zmogel več od 11. mesta, a je po koncu decembrskih nastopov ostal med najboljšo peterico z Martinom Fourcadom na vrhu lestvice.
Na sobotnem zasledovanju se je s starta izstrelil kot raketa, v kar ga je zagotovo deloma vzpodbudilo grmenje več kot dvatisočglave množice multinacionalne publike s slovanskim pridihom. Napredovanje je šlo skladno s senco na strelišču. Če bi zadel zadnjo, 20. tarčo dneva, bi bilo dosegljivo sonce in četrto mesto. »Vedel sem, da bi lahko še bolj napredoval, če bi hitro naredil ničlo. Sicer sem bil po napakah v petek zelo previden, a še premalo. Še bolj pametno bi moral narediti. Ne peče pa samo zadnji strel, vsak zgrešen peče,« je pripomnil. Po petkovem energijskem kolapsu, kakor je imenoval energijski minus v zadnjem krogu, je bil v smučini že hiter, čeprav se njegov znameniti turbopogon še ni čisto vrnil, a je dobil samozavest za skupinski start, kjer je zares naredil udarni del. Čeprav so se v soboto domala vsi metali čez ciljno črto in zavirali pod nogami konkurentov, že nagnetenimi v cilju, je Jakov Fak že pred ciljem pozdravljal navijače. Deseterica je bila nedosegljiva, pred zasledovalci se je počutil varnega. »V zadnjem klancu sem priletel še mimo Fredrika Lindstroema. Videl sem, da je že zelo utrujen in da sem že ubil tekmovalni duh v njem,« se je iskrivo pošalil v svojem slogu.
Šipulin se je opravičil Fourcadu
Če je sobotno tekmo dobil navihani Norvežan Emil Hegle Svendsen z elegantno strelsko perfekcijo in dosegel 20. norveško zmago v Sloveniji, s čimer so na vrhu seznama, je šlo veliko bolj na nož na nedeljski tekmi trideseterice. Ne da bi vedeli, da je to jubilejna 50. moška biatlonska tekma in skupaj točno stota pod Viševnikom. Organizatorji na tovrstne jubileje in svečanosti ne dajo veliko, a je zgodba stote tekme dobila dramatični dodatek. V zadnjem klancu znamenitega motokrosa, ki se ga je izmislil Vladimir Korolkevič, sedaj trener ruskih biatlonk, sta se spredaj zapletla Francoz Jean Guillaume Beatrix in Rus Anton Šipulin, Francoz je padel in zaustavil še rojaka Martina Fourcada ter naprej spustil Avstrijca Simona Edra. Drama stote tekme še ni bila končana. Francozi so se pritožili in žirija IBU z direktorjem svetovnega pokala Borutom Nunarjem na čelu je potrebovala uro časa, da je pričakovano zgolj potrdila uradni vrstni red in veliko jubilejno rusko slavje na pokljuški planoti, s čimer so Rusi z 19 zmagami tik pred Francozi s 16. To pa so tudi najuspešnejše reprezentance devetnajstih pokljuških tednov v 22-letni zgodovini. »Se opravičujem Beatrixu, nisem nalašč, to se dogaja v športu,« je bil po zakasneli podelitvi iskren Anton Šipulin, medtem ko je drugi Martin Fourcade športno priznal: »Verjamem Antonu. Da nisem zmagal, sem kriv sam. Ker sem zgrešil tarčo na zadnjem streljanju.«
