Začniva torej na koncu: kako resna so vaša razmišljanja o koncu kariere?

Ne bi rekel konec kariere, rad bi ostal v motokrosu, ki je del mojega življenja, a zaradi finančnih težav in ukinjanja razreda MX3 si vedno težje privoščim dirkanje. Srce mi še vedno bije za ta šport, zmorem še veliko, rad bi nadaljeval kariero, a ne pod takimi pogoji, kot so zdaj. Trenutno se je treba še kako ozreti tudi na druge plati življenja. Idealno bi bilo, da bi lahko živel od tega športa, zato razmišljam o različnih opcijah. Kam se bom usmeril, bom konkretneje razmislil po dirki za pokal narodov, odprte možnosti pa so ali kakšno od močnejših lokalnih prvenstev, kjer se da od motokrosa živeti, ali pa morda alternativa ukinjenemu svetovnemu prvenstvu MX3. Res je tudi, da letos rezultati niso bili najboljši, a motivacije mi ne manjka.

Motokros je del vašega življenja.

Moj oče je bil mehanik pri enem od motokrosistov v naši ulici. A si je poškodoval koleno in je moral prenehati, še preden bi lahko dobro začel voziti. In ker so takrat v klubu, katerega član sem še danes, iskali podmladek, sva z bratom Jernejem dobila priložnost. Imeli smo le en motocikel in sva oba vozila z njim, ko smo prišli na treninge, je začel voziti tisti, ki se je hitreje preoblekel, drugi pa je moral čakati. Tretji brat Peter pa je začel malce kasneje, tudi z nekaj več težavami, saj se ni mogel odločiti, ali bi dirkal ali ne. Bilo je smešno, ko je na eni od dirk ustavil, ko sta šla čez stezo dva gledalca. A potem smo vsi trije ujeli pravi ritem in ta šport nas zdaj združuje.

Kaj bi sicer počeli, če se ne bi ukvarjali s tem športom?

Če ne bi bilo motokrosa, bi bil zagotovo kakšen drug šport. Po naravi sem tekmovalen človek, tako rekoč od nekdaj z brati tekmujemo, če ne drugače, kdo bo prvi pojedel kosilo. Vmes sem se vpisal na študij športa v Ljubljani, a sem se po enem letu odločil, da se bom profesionalno ukvarjal z motokrosom. Zdaj me vleče v fizioterapevtske vode, tako bi ostal povezan s športom, a bi lahko tudi veliko pomagal. Verjetno zato, ker sem bil tudi sam precej poškodovan in sem potreboval tako pomoč.

Dirkanje ima torej tudi slabe strani?

Seveda, poškodbe so največja težava. Kot mi pravijo mnogi starejši dirkači, vse to občutiš kasneje, ko si nekoliko starejši. No, če bom dočakal 80 let, bom lahko povedal, ali to drži ali ne. Napačno je mnenje, da sem bil veliko od doma. Do osemnajstega leta sem bil kar veliko doma, šele nato sem šel dirkat v Italijo in sem moral čez noč skrbeti sam zase. Takrat sem dobil lepo zaušnico, a v pozitivnem smislu. Ker smo se vsi v družini ukvarjali z motokrosom, smo bili vedno veliko skupaj in to nas je še bolj združilo. Tako da se zares osamljenega nikoli nisem počutil.

Bi kaj spremenili v karieri, če bi lahko?

Ne bi veliko spreminjal, šel bi še enkrat po isti poti, ker nas je, kot sem rekel, motokros močno povezal. Seveda bi spremenil kakšno stvar, ki ni bila dobra. Največja prelomnica v karieri je bila leta 2009, ko sem šel na profesionalno pot, leto kasneje sem dirkal v Indoneziji, kjer je bil zaslužek sicer dober, a sem izgubil stik z dogajanjem v motokrosu v Evropi. Zato sem se težko privajal, ko sem prispel nazaj domov. Torej bi moral v Indoneziji ostati dlje ali pa sploh ne bi smel iti tja. To bi spremenil. Povratek na dirke v Evropi je bil res čuden, vrstile so se poškodbe in tehnične težave. Motokros mi je dal veliko, videl sem veliko sveta.

Konec tedna je dirka za pokal narodov v Nemčiji. Neke vrste vaša zadnja?

Upam, da ne. Izbrani smo trije dirkači, ki bomo vsak v svojem razredu skušali poskrbeti za čim boljši rezultat. Vozil bom v kategoriji MX1, naš cilj pa je biti boljši kot lani v Belgiji, ko smo bili ekipno dvajseti, saj smo se uvrstili v finale A, torej v najboljšo skupino. Letos so mesta okoli 10 ali še višje realna, le nekaj sreče bomo potrebovali. Z dobro dirko se tako priporočiš celotni motokrosistični srenji, da te še bolj pozorno opazujejo, in mogoče se bo tako odprla še kakšna nova priložnost. Dejstvo pa je, da je to čast, da lahko nastopam za Slovenijo.