Vrhunski reli je tako kot vsak dirkaški šport trd posel. Talent ni vprašanje, veliko večje vprašanje je, kako biti v pravem trenutku na pravem mestu, da te opazijo sponzorji, ekipe, menedžerji. In še potem, ko si mlad dirkač nekako pribori to vstopnico, je veliko stvari odvisnih tudi od sreče. Za Norvežana Andreasa Mikkelsena velja, da je eden tistih »multišportnikov«, ki so v svoji karieri doživeli vzpone in padce, poleg relija pa obvlada še marsikaj drugega. No, trenutno ga najbolj zanima reli, trenutno tretje mesto v skupnem seštevku svetovnega prvenstva pa je dokaz, da se je uspel pobrati po precej nesrečnem udarcu usode.
Skandinavci so že tako ali tako znani kot mojstri vrtenja volana, zakaj je tako, je drugo vprašanje, Dejstvo pa je, da je to že samo po sebi dober argument, da jih najdemo povsod, kjer se dirka in kjer diši po bencinu. A z Mikkelsenom je bilo vseeno malce drugače. Andreas je svojo športno kariero začel kot pravi Skandinavec – v smučanju. Kot obetaven slalomist in veleslalomist je bil član mladinske norveške reprezentance, a mu smučanje sčasoma ni več predstavljalo pravega izziva in je preklopil na motokros. V letih 2003 in 2004 je bil ponovno član norveške motokrosistične reprezentance, zato je bil prestop z dveh blatnih na štiri kolesa le vprašanje časa.
Ko je napolnil 17 let, se je preselil v Veliko Britanijo, tam uspešno opravil vozniški izpit in začel dirkati v reliju, najprej s fordom focusom RS WRC ter že takoj zmagal na nekaj relijih, vključno s preizkušnjo v Estoniji. Rezultati so bili očitno dovolj prepričljivi, da so poznavalci relija postali bolj pozorni na nadarjenega mladeniča in mu omogočili, da je leta 2006 nastopil na prvem reliju za svetovno prvenstvo v Veliki Britaniji. Tega relija ni končal, ko je v 14. hitrostni preizkušnji zapeljal s ceste, a kar je pokazal do takrat, je bilo očitno dovolj. Nebrušeni diamant je potreboval malo brušenja in to se je zares začelo leto kasneje, ko je že nastopil na osmih preizkušnjah za svetovno prvenstvo, vzporedno s tem pa dirkal v irskem prvenstvu na asfaltu in norveškem prvenstvu.
Smučanje in motokros sta bila pozabljena, zakopana nekje v njegovih mladostnih spominih, saj je reli zares postal njegovo življenje. Za nameček ga je pod svoje okrilje vzel Marcus Grönholm, upokojeni dvakratni svetovni prvak. Nasveti, mali triki, učenje branja dirke, strategija, izbira pnevmatik – vse to je vpijal kot goba in že leta 2008 je slavil svoj prvi zares zavidanja vreden uspeh: peto mesto na izredno zahteven reliju Švedska. S tem je postal najmlajši dirkač vseh časov, ki je osvojil točke za svetovno prvenstvo in tudi premagal rekord Matthewa Wilsona iz leta 2006.
Ko je zares začel prihajati na glavni oder, pa mu je usoda namenila drugačno zgodbo. Istočasno s šolo je nameraval nastopiti na vseh relijih za svetovno prvenstvo, a na reliju Larvik je septembra 2009 zdrsnil s ceste in trčil v deset let staro deklico ob cesti in jo smrtno poškodoval. To je bil vsekakor velik udarec za mladega dirkača in sanj o WRC je bilo za nekaj časa konec. Leta 2010 je sicer še dirkal, v prvenstvu IRC dosegel nekaj dobrih uvrstitev in bil za sezono 2011 član ekipe Škoda UK v prvenstvu IRC. Sezona ni bila lahka, na prvem reliju Monte Carlo se je poslovil po prvi hitrostni preizkušnji, a se je uspel pobrati in potem ob koncu sezone postati prvak IRC. Vzpodbuda je bila dobra, travme od nesreče z deklico skoraj pozabljene, tako da je še naslednje leto postal prvak IRC in s tem prvi dirkač, ki mu je to uspelo dve leti zapored.
Lansko sezono mu je le uspel veliki met, postati član tovarniške ekipe, in to pri Volkswagnu, kjer sicer ni odpeljal vseh relijev sezone, a jo je vseeno končal na desetem mestu s 50 točkami. »To je bil zame velik izziv. Avto je veliko močnejši in hitrejši, vse se odvija s svetlobno hitrostjo. Toda na srečo nisem potreboval dolgo, da sem se nanj privadil,« je dejal po nekaj treningih in dirkah. Biti del take ekipe, ki je trenutno merilo za vse ostale tekmece, je priložnost, ki je ne sme zamuditi. In kot vse kaže, je tudi ne namerava. Letos namreč pred relijem na Finskem, ki ga bo konec jutri, zaseda skupno tretje mesto s 83 točkami, na zadnji preizkušnji na Poljskem pa je že stal na zmagovalnih stopničkah. Drugo mesto je bilo dobro poplačilo za vse, kar je prestal do sedaj, letošnja sezona pa je tista, ki bo po vsej verjetnosti odločala o njegovi nadaljnji karieri. Sam dobro ve, da sta uspeh in poraz vedno tesno drug ob drugem: »Moja največja prednost je, da sem vedno zbran in umirjen. Vem, da veliko ljudi pričakuje, da začnem zmagovati, kljub temu pa nisem pod stresom.« In življenjska želja? »Bilo bi idealno, če bi trasa relija potekala skozi ulice v mojem rojstnem mestu. To bi bilo zabavno tudi zato, ker je v bližini grad in so pogoji vožnje zelo omejeni. Da bi tam skuril nekaj gum, bi bilo super,« še pravi 25-letni mladenič, ki se na dirko vedno maksimalno pripravi in zbistri glavo, da lahko stoodstotno posluša navodila svojega sovoznika, brez pomoči katerega bi prehitro zletel s ceste.
