Ne vem najbolje, toda v srcu je bilo dirkanje vedno na prvem mestu. Vse življenje že vozim motorje, ki jih naravnost obožujem. To je tudi razlog, da sem v domačem Teksasu zgradil tabor, na katerem ljubitelje vožnje na dveh kolesih učim, kako varno voziti in o motorjih izvedeti vse od a do ž.
Ta tabor v Teksasu je nekakšen fantazijski svet za moške, kajne?Če imaš rad motorje, streljanje in uživanje v družbi zanimivih ljudi s pločevinko piva v roki, je tabor pravšnja izbira. Tudi meni se zdi nekakšen pravljični svet.
Mnogi so za vas govorili, da ste na motorju podobni legendarnemu Kevinu Schwantzu. To verjetno ni naključje?Ko sem odraščal, je bil moj heroj, toda njegovega sloga vožnje nisem oponašal. Če bi že koga oponašal, bi to bil motokrosist David Bailey, ki sem ga spoznal, kot sem tudi sam vozil motokros. Je najbolj uglajen možakar na planetu. Ne glede na to, kako zahtevna je bila proga, jo je odpeljal tako, kot da bi bila najbolj enostavna.
Nekoč ste dejali, da je bilo brez pomoči elektronike lažje dirkati.Če dobro pomislim, mi je prav elektronika, ki je sicer ne maram preveč, omogočila, da sem tako dolgo dirkal, saj je vožnja postala veliko varnejša. Je bilo pa tehnoloških sprememb v zadnjih desetih letih res veliko.
V prvenstvu moto2 je pomoči elektronike veliko manj in tudi sicer so si motorji bolj enakovredni.Tekmovati v moto2 me nikoli ni zanimalo, pa čeprav sem enkrat testiral motocikel, ker so želeli moje povratne informacije. Na najbolj zmogljivih motorjih namreč dirkam že od svojega 18. leta, zato si ne znam predstavljati, da bi sedel na dveh kolesih in imel pod sabo agregat z močjo vsega 110 ali 120 konjev.
Bili ste blizu pri tragični nesreči Italijana Marca Simoncellija. Ste se tedaj še bolj začeli zavedati, kako nevarno zna biti dirkanje?Veste, takšna nesreča se lahko zgodi tudi na domačem dvorišču. Seveda se vsi motociklisti zavedamo, da obstaja določeno tveganje, a vsega ne moremo nadzorovati. Njegova smrt je bila za vse nas velik udarec, konec koncev je šlo za eno mlajših vzhajajočih zvezd, imel je karizmo, podobno kot jo imava Valentino Rossi in jaz.
Če bi vaš sin želel postati dirkač, kaj bi mu rekli?Lahko počne čisto vse, kar si želi. Tudi meni je bil oče vedno v veliko oporo in me nikoli ni omejeval. Sem pa kar srečen, da fanta trenutno motorji ne zanimajo preveč, raje igra košarko in nogomet.
Povzeto po crash.net