Moskovsko poletno vročino je sinoči ob vrhuncu prvega dela svetovnega prvenstva v atletiki pregnala močna nevihta. Verjetno je nakazala, kako se v tej sezoni počuti najhitrejši Zemljan vseh časov Jamajčan Usain Bolt. Svetovni rekorder je letos doživel nekaj sprinterskih zaušnic, na najpomembnejši tekmi pa tekmecem pokazal, da je še vedno sprinterski kralj. V težkih razmerah s protivetrom -0,3 m/s je v teku na 100 m prepričljivo matiral svetovno konkurenco z dopinškim grešnikom in skesancem Američanom Justinom Gatlinom na čelu ter s petim najhitrejšim časom v zgodovini (9,77) po Berlinu 2009 znova postal svetovni prvak.
Hladna vojna Rusija – ZDA prisotna tudi na Lužnikih
Prvi konec tedna največjega športnega tekmovanja letošnjega leta je minil tudi v znamenju pingponga največjih dveh svetovnih politikov. Napetost med ZDA in Rusijo se stopnjuje, odkar je prejšnji teden prvi mož ZDA Barack Obama odpovedal napovedan septembrski obisk v Moskvi, razlog pa je enoletni politični azil, ki ga je dala Rusija ameriškemu žvižgaču Edwardu Snowdnu. Pojavile so se govorice, da naj bi ZDA bojkotirale nastop na zimskih olimpijskih igrah v Rusiji, ki bodo čez slabega pol leta v Sočiju. Govorice so se pojavile na podlagi dejstva, da je uradni Kremelj sprejel zakon o prepovedani propagandi istospolno usmerjenih parov. Sankcije naj bi bile ostre za vse, ki bodo kršili zakon na OI v Sočiju. Obama se je konec tedna znova odzval z ostrimi besedami na račun ruskih odločitev, a odločno napovedal, da ameriški športniki ne bodo bojkotirali največjega športnega tekmovanja na svetu, saj trdo garajo na poti do uspehov in ciljev.
Da bodo olimpijske igre v Sočiju postale mesto boja za pravice istospolnih partnerjev, je postalo jasno kmalu, ko je Rusija sprejela nov zakon. Ta močno odmeva tudi v času svetovnega atletskega prvenstva, saj na vprašanja, povezana z istospolno problematiko, odgovarjajo vsi najvplivnejši športni funkcionarji. Predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja, 71-letni Jacques Rogge, se je odgovoru diplomatsko izognil ter se zavzel za olimpijska načela, podobno pa tudi podpredsednik Mednarodne atletske organizacije Sebastian Coe, prvi mož organizacije olimpijskih iger v Londonu. Vladimir Putin se je medtem v soboto zvečer pojavil na uradnem odprtju na Lužnikih. Njegovo prisotnost je bilo čutiti povsod, še posebno pa v prometu, ki se je v okolici krasnega olimpijskega kompleksa v Lužnikih kar ustavil. K sreči je mogoče s prizorišča oditi tudi s podzemno železnico, s katero do Izmajlove, kjer je večina akreditacijskih hotelov, potrebuje posameznik približno eno uro časa.
Pestra zgodovina olimpijskega parka
Kompleks Lužniki, ki je na jugu ruske prestolnice in se bohoti ob reki Moskva, je eden najlepših športnih parkov na svetu. Razprostira se na 145 hektarjih površine, na njem pa je kar 140 športnih kompleksov. Graditi so ga začeli spomladi leta 1955, prvi rojstni dan pa je praznoval 31. julija 1956, kar pomeni, da so ga zgradili v neverjetnih 450 dneh. Že avgusta istega leta so bili Lužniki prizorišče 1. spartakijade, na kateri je Vladimir Kuc postavil državni rekord v teku na 10.000 metrov, kasneje pa je isti dolgoprogaš na Lužnikih postavil tudi svetovni rekord na tej razdalji, kar je bil prvi najhitrejši čas na svetu na tem kompleksu. Največje tekmovanje so Lužniki gostili leta 1980, ko so priredili olimpijske igre, na katerih je takratna Jamajčanka in zdajšnja Slovenka Merlene Ottey začela pisati olimpijsko zgodovino zbiranja kolajn. Od leta 1956 je bil atletski stadion prenovljen dvakrat, največji poseg pa je doživel med letoma 1995 in 1997, ko je dobil 15.000-tonsko streho, ki varuje gledalce pred dežjem.
O veličini SP v atletiki kaže tudi podatek, da so za potrebe »šampionata miru« uporabljeni prav vsi lužniški olimpijski objekti. Velika športna arena, ki sprejme 72.000 gledalcev, v njej pa je 100 razno raznih objektov, gosti tekmovalni del, severni in južni kompleks sta namenjena ogrevalni areni atletov, v univerzalni športni dvorani Družba je akreditacijski center, v mali športni dvorani pa glavno medijsko središče.
Dober začetek Slovenije
Svetovno atletsko prvenstvo se je z vidika Slovenije začelo precej bolj »na easy« kot številna druga. Prvi razlog se skriva v tem, da bo v Moskvi nastopila deveterica posameznikov, kar je precej manj, kot jih je tekmovalo na preteklih »šampionatih«, drugi razlog pa je, da prvi konec tedna na sporedu ni bilo toliko »slovenskih« disciplin kot v preteklosti, ko je lahko tekmovalo tudi po sedem atletov. Najpomembnejši je izkupiček, saj sta Primož Kozmus in Sonja Roman poskrbela, da bosta znova v areni. Kozmus danes v finalu meta kladiva, v katerem napoveduje že četrto kolajno na SP, Sonja Roman pa jutri v polfinalu teka na 1500 m.
Prva Slovenka, ki je šla v boj, je bila maratonka Daneja Grandovec. Ženski maraton je bila izjemno zanimiva preizkušnja na sicer zelo neatraktivni progi, ko so tekačice delale kroge med Kremljem in parkom Lužniki, pa še na tem delu proge je bilo mogoče gledalce sproti šteti. Kar 40 km je diktirala tempo Valeria Straneo. Italijanska mamica dveh otrok se je začela resneje ukvarjati z atletiko šele pred tremi leti, predlani pa je decembra nastopila tudi na evropskem ekipnem prvenstvu v krosu v Velenju, kjer je zasedla deseto mesto. S tekom na dolge proge se je 37-letna Italijanka začela ukvarjati po odstranitvi vranice, lansko osmo mesto na olimpijskem maratonu pa je bilo veliko presenečenje. Italijanka se je v izjemnem vodenju ritma v zelo težkih vremenskih razmerah do 35 km otresla vseh zasledovalk. Z izjemo ene – Kenijke Edne Ngeringwony Kiplagat. Aktualna svetovna prvakinja je na začetku 41. kilometra prestavila v višjo predstavo, se otresla Italijanke ter v slogu velike šampionke ubranila naslov svetovne prvakinje.
Daneja Grandovec, ki je imela kot maratonka za razliko od atletov na stezi možnost, da je normo za nastop na SP izpolnila lani, se je vseh 41,195 km držala na repu. Njen zaostanek je naraščal kot vrelo mleko, v cilj pa je z zadnjimi močmi pritekla s časom 3,10:46. Torej časom, ki ga v Sloveniji lahko preteče dober rekreativec. Zanimivo je, da je bila Daneja Grandovec edina maratonka, ki ni pritekla na olimpijski stadion, saj je bila prepočasna. Slovenska maratonka si s 46. mestom zasluži pohvale za vztrajnost, da je kljub težkim mukam pritekla do cilja, sicer pa je za zmagovalko zaostala za več kot tretjino njenega časa.
»Ne morem biti ravno ponosna, da so mi zaprli prihod na stadion. A sem bila odločena, da v svojem prvem nastopu na svetovnem prvenstvu pritečem do cilja. Doživljala sem muke. Od 26. kilometra naprej se mi je obnovila poškodba, od 33. kilometra naprej me je bolel kolk. A sem vztrajala. Počutim se tako, kot da sem premagala vsako maratonko, ki je odstopila (teh je bilo 26, op. p.). Tudi olimpijsko prvakinjo Etiopijko Tiki Gelana? Na to sem še posebno ponosna,« je izmučeno pripovedovala Daneja Grandovec ter dodala, da je dobila še več maratonske volje.
Sonja Roman je včeraj tekla zelo hrabro, se v tretji kvalifikacijski skupini teka na 1500 m ves čas držala v ospredju, v svoj tretji polfinale na SP pa je napredovala s 17. časom – 4:08,58. »Tek je bil stresen. V enem trenutku sem bila zaprta in postalo je jasno, da se moram čim prej spraviti ven iz težkega položaja, sicer bi šla uvrstitev v polfinale po zlu. Izkušnje so me pripeljale do tega, da sem se znala zriniti iz tega položaja, kar je očitno moja nova odlika. Ponosna sem tudi zato, ker mi je dober čas uspel na jutranji preizkušnji, saj nerada tečem ob tako ranih urah,« je v mešani coni zadovoljno pripovedovala 34-letna Sonja Roman.
