Zürich je mesto, ki je bilo verjetno največkrat omenjeno med vsemi na svetu v atletskem besednjaku. Razlog je dejstvo, da je bilo v švicarski metropoli postavljenih največ svetovnih rekordov. In tudi dejstvo, da ga ni športnega spremljevalca, ki ob mitingih najvišje ravni ne bi pomislil na Zürich. Na stadionu Letzigrund (leta 2006 je na starem stadionu potekal zadnji najmočnejši miting, na katerem so tekmovali slovenski rekorder v teku na 100 in 200 m Matic Osovnikar ter v teku na dva stadionska kroga Jolanda Čeplak in Brigita Langerholc, leta 2007 pa je bil zgrajen nov stadion, ki je leto kasneje gostil evropsko prvenstvo v nogometu) vsako leto namreč poteka najmočnejši atletski miting na svetu, ki se imenuje Weltklasse. Čeprav se bo Zürich ta teden v medijih pojavljal kot prizorišče evropskega prvenstva v atletiki, pa se Švica ni odrekla tradicionalnemu mitingu. Ta bo na sporedu v četrtek, 28. avgusta, enajst dni po koncu prvenstva stare celine.
Slovenska odprava je številčna, saj šteje 15 članov, ki so si z izpolnitvijo norm priborili pravico do nastopa. V preteklosti so bile slovenske odprave sicer še številčnejše. Pričakovati pa gre, da se bo število reprezentantov v prihodnjih letih zmanjšalo. Atletska zveza Slovenije namreč pripravlja spremembo pravilnika, tako da bo o nastopih atletov odločal strokovni svet, ne pa stare norme.
Slovenska reprezentanca, ki s spremstvom šteje 25 članov, je odšla nepopolna na pot včeraj zjutraj z redno letalsko povezavo Ljubljana–Zürich. V švicarsko metropolo je priletela dve minuti pred deveto dopoldan. Potem ko je Slovenija končno dočakala nekaj vremenskega poletja, je bilo vreme na zahodu slabše. A le za kratek čas, saj je močno opoldansko sonce pregnalo deževne oblake. Na Letzigrundu, stadionu, ki izžareva dušo, je včeraj pred praznimi tribunami potekala generalka. Čeprav je bila konkurenca mednarodna, so bili doseženi tretjerazredni rezultati, zadnje priprave pa so potekale tudi za prostovoljce, ki so ob prvem stiku v sicer za slovenski žep dragem mestu pustili zelo pozitiven vtis.
Martina Ratej drugič prvo slovensko ime
Pričakovanja vodstva in stroke v slovenskem taboru so višja, kot kaže pogled na dosežke posameznikov v tej sezoni. Višja so predvsem s stališča izkušenj iz preteklosti in realnega vpogleda v mednarodno konkurenco v tej sezoni. Najboljši slovenski atlet vseh časov Primož Kozmus je namreč vselej svoje najboljše predstave kazal na velikih tekmovanjih, medtem ko so bili na njegovi poti vsi drugi nastopi le vmesna postaja do največjega cilja. Tako je bilo tudi letos, apetite pa je dvignil ta mesec na državnem prvenstvu v Celju, kjer je z daljavo 77,44 metra vstopil v elitno deseterico dosežkov sezone.
Drugič po slabem desetletju odprav na velika tekmovanja se bo zgodilo, da Primož Kozmus pred velikim tekmovanjem ne bo nosil glavnega bremena uspehov slovenske reprezentance. Prvič je bilo leta 2010, ko je Brežičan prekinil športno pot, tedaj je bila prva favoritka za visoke uvrstitve Martina Ratej. V Barceloni se je zgodba Konjičanke končala še pred začetkom, ko je dobila hudo infekcijo zaradi žulja. Isto ime ima na papirju največ možnosti tudi letos, čeprav je dosegla peto daljavo v Evropi (66,13 metra). Toda pogled na vsa tekmovanja, na katerih je letos nastopila slovenska rekorderka, kažejo, da je bila vselej najmanj druga. Edina, ki jo je premagala, je bila dvakratna olimpijska prvakinja Barbora Špotakova.
Martina Ratej bo pod velikim pritiskom, saj se bo kljub visokim pričakovanjem v preteklosti prvič znašla v položaju, da bo morala kolajno »pobrati s tal«. Doslej so bile namreč njene želje venomer višje od sposobnosti. Poleg tega je spored v Zürichu takšen, da bo šla v boj med prvimi slovenskimi atleti, saj bodo kvalifikacije že jutri, medtem ko lahko že v četrtek osvoji svojo prvo kolajno na največjih tekmovanjih.
Brez nogometa ni šlo
Izmed slovenskih trenerjev bo med najbolj zaposlenimi v Zürichu Srdjan Djordjević, saj pod njegovim vodstvom tekmujejo kar štirje atleti. Največ pričakuje od Snežane Vukmirović, ki sicer v tej sezoni v troskoku ni v želeni formi, saj do druge tretjine avgusta še niti enkrat letos ni preskočila 14 metrov. Drugi trije njegovi varovanci so sprinterji, in sicer brata Žumer, Kristina in Jan, ter Maja Mihalinec, ki pod vodstvom Djordjevića trenira eno leto. Ker je pot od Velenja do Ljubljane lahko vsakodnevno naporna, si je državna prvakinja na 100 metrov v Ljubljani našla podnajemniško stanovanje, od koder ima blizu tudi do fakultete za družbene vede, kjer se je vpisala na magistrski študij.
Kot smo poročali, je bil Djordjević član italijanske nogometne reprezentance med svetovnim prvenstvom v Braziliji. V atletskem svetu beseda večkrat nanese na nogometne zelenice, saj si navsezadnje športni kralj in kraljica delita veliko stadionov. »Moja funkcija je bila, da sem bil supervizor. Nadziral sem, če je vse potekalo, kot mora, medtem ko smo meritve posameznih nogometašev opravili že pred prvenstvom,« je svoje poslanstvo pojasnil trener Massa, ki je s svojim podjetjem (ukvarja se z raznimi najstrokovnejšimi meritvami športnikov) zelo uspešen predvsem zunaj slovenskih meja. Ko nam je na svojem mobilnem telefonu pokazal slike z vadbenega središča italijanske reprezentance, smo dobili natančnejši vpogled v veličino nadšporta. Pogled na vadbeno bazo sredi džungle, v kateri ni manjkala niti najmanjša podrobnost, transport pa je potekal le po vojaških letališčih, je bil nepozaben.
Da denar v športu ni čisti vladar, čuti slovenski šport, ki blesti ob praviloma precej manjših finančnih vložkih od mednarodnih tekmecev. Tudi italijanski nogometni zvezdniki so v Braziliji končali svoje nastope že v skupinskem delu največjega športnega dogodka. Djordjević nam je zaupal še nekaj anekdot brez imen, ki so šle lepo v uho. Zaveda se, da ga je tuja delovna sila plačala tudi zato, da informacije ne bodo odtekale. »Četudi je šlo po koncu svetovnega prvenstva vse v Galatasaray,« kot se je simbolično izrazil, potem ko je nekdanji selektor Cesare Prandelli podpisal pogodbo s turškim klubskim velikanom, s seboj pa peljal kompletno strokovno in zdravstveno ekipo, s katero je deloval tudi Djordjević. Slednji se je vrnil na tartanske steze, slovenska atletika pa njegovo znanje na področju sprintov in skokov, kjer je z izjemo ženskega troskoka velika luknja, močno potrebuje. »Potrebujemo pa tudi vodstveno strukturo, ki bo bolj cenila atlete in reprezentanco. To je pogoj za doseganje dobrih rezultatov. O tem sem se znova prepričal v italijanski nogometni reprezentanci, v kateri vsak posameznik ceni delo slehernega člana reprezentance. Naj gre za Maria Balotellija ali kogar koli drugega,« je sklenil atletski strokovnjak.
