Z atletskih stez se je minuli konec poslovil športnik, ki je ljubiteljem atletike pričaral številne nepozabne trenutke in spomine. Jurij Boržakovskij je bil evropski ponos 21. stoletja na dva stadionska kroga. Njegovi teki so bili polni adrenalina, posledično je navijačem, ki jih je imel polno po vsem svetu, zastajal dih. Rus je bil namreč znan po tem, da je venomer tekel v ozadju, 600 metrov deloval povsem zaspano, se v nadaljevanju nenadoma prebudil, stopnjeval ritem, ki je dosegel vrhunec v zadnjih stotih metrih, ko je vklopil »turbinski pogon« in puščal tekmece za seboj. Zadnjega je praviloma prehitel tik pred ciljno črto ter se veselil številnih zmag.
Najbolj nepozabna bo gotovo njegova iz leta 2004, ko se je povzpel na Olimp. To je bilo obdobje, ko je z najhitrejšimi časi na svetu kraljeval naturalizirani Danec Wilson Kipketer, nekdanji svetovni rekorder, ki je bil tudi prvi favorit olimpijskega finala. Stavnice so na drugo mesto postavljale Južnoafričana Mbulaenija Mulaudzija, vsi pa so vedeli, da je tedaj 23-letni Rus izjemno nevaren. Boržakovskij je uprizoril zmagoviti tek, ko je v zaključnem finišu brez težav ugnal omenjena tekmeca ter se povzpel na Olimp.
Izjemen talent je Boržakovskij potrdil pri 18 letih, ko je v Gentu postal evropski dvoranski prvak. Leto kasneje je kot najstnik v Lizboni postal še svetovni dvoranski prvak in postalo je jasno, da je Evropa dobila srednjeprogaša, ki ga je v finišu skoraj nemogoče premagati. Edini recept tekmecev v najboljših letih Rusa je bil oster tempo, a glede na to, da je osebni rekord Boržakovskija znašal 1:42,47, je bil tudi zelo hiter tek skoraj nemogoča misija. Svojo prvo kolajno na prostem je ruski trofejnež dočakal leta 2003 na svetovnem prvenstvu v Parizu, ko je priznal premoč le Alžircu Djabiru Saidu Guerniju. V omenjenih letih je bila po zaslugi Jolande Čeplak zelo opazna tudi slovenska atletika, a se je zgodba Velenjčanke neslavno končala s pozitivnim dopinškim testom.
Po olimpijskemu naslovu je bil velik cilj sijajnega ruskega finišerja osvojitev naslova svetovnega prvaka. Želja je ostala neizpolnjena, čeprav se lahko pohvali, da je na svetovnih prvenstvih osvojil kar štiri kolajne. Leta 2005 v Helsinkih je vnovič postal svetovni podprvak, potem ko je bil boljši Rashid Ramzi iz Bahrajna, leta 2007 v Osaki in 2011 v Daeguju pa je bil tretji. Vselej je bil najboljši Evropejec. Kljub temu se je svojega edinega naslova evropskega prvaka veselil le leta 2012, ko je v Helsinkih ugnal konkurenco s stare celine. Na zmagoviti finski poti je občutil tudi moč velikega slovenskega upa Žana Rudolfa, ki mu je Jurij Boržakovskij eden dveh velikih vzornikov. Rudolf je predlani na Finskem po polfinalnem teku potarnal, da ga je sloviti Rus v zadnjem ovinku nekoliko odrinil s komolcem, a se je kmalu pomiril ter se sprijaznil, da ima šport določene zakonitosti, ki jih medtem tudi sam pridno osvaja.
Lani je bil Jurij Boržakovskij največja mednarodna zvezda velenjskega atletskega mitinga. Rus je na najmočnejšem slovenskem mitingu prepričljivo ugnal konkurenco ter pokazal, da je v letu, ko bo svetovno prvenstvo gostila Moskva, odlično pripravljen. Cilj, da bi prvi naslov svetovnega prvaka osvojil pred domačimi gledalci, je iz njega kar žarel, čeprav se je vse skupaj dogajalo v obdobju, ko je Kenijec David Rudisha postavil nove svetovne temelje teka na dva stadionska kroga. Podvig se Boržakovskiju ni posrečil, ob tem pa ni bil deležen medijskega linča. Rusi so namreč lani v Moskvi blesteli, bili najuspešnejša atletska država, ki je doživela največji delirij, ko je na najvišjo stopničko zmagovalnega odra stopila njihova velezvezdnica skoka ob palici Jelena Isinbajeva.
Trofejni tekač je dobil ime po ruskem astronavtu Juriju Gagarinu. Poleg omenjenih lovorik se lahko pohvali še z drugim naslovom evropskega dvoranskega prvaka (Torino 2009) ter bronasto kolajno na svetovnem dvoranskem prvenstvu (Moskva 2006). Glede na to, da nikoli ni govoril nobenega drugega jezika kot ruskega, v atletskem svetu ni bil tako zanimiv, kot bi sicer lahko bil. A je bil kljub temu izjemno cenjen. Na olimpijskih preizkušnjah je leta 2000 v Sydneyju zasedel šesto mesto, leta 2008 v Pekingu in 2012 v Londonu pa se je njegova tekmovalna loterija končala v polfinalu. Posledično ni bil udeleženec najhitrejšega teka vseh časov na 800 m v Londonu, v katerem je David Rudisha v soloteku postavil svetovni rekord (1:40,91).
