Zgodba, ki jo razkrivamo, sicer še nima epiloga. Dejstvo pa je, da so Norvežani vzeli pod drobnogled enega največjih slovenskih atletskih strokovnjakov, Srdjana Djordjeviča. Afera je dosegla vrhunec v soboto, ko je norveški dnevnik Dagbladet, ki raziskuje ta primer, objavil komunikacijo po elektronski pošti med trenerjem srbskega rodu Petrom Vukičevićem in njegovim svetovalcem Srdjanom Djordjevićem. Ta vsebuje zelo jasne opise uporabe dopinga in nasvete, kako se izogniti dopinškim testom, vključno z nekaterimi opažanji.
Gre za komunikacijo med očitno dobrima znancema, ki je od 27. novembra 2001 do 20. februarja 2003 potekala v srbskem jeziku. Primer je leta 2011 že obravnavala norveška antidopinška komisija, vendar ga je zadržala zaradi zastaranja. Pritisk, ki ga je ustvarila afera Armstrong, ki obdobja osmih let praktično ne upošteva, je primer znova dvignil v javnost. Kot vir pisem norveški dnevnik navaja nekdanjo Vukičevićevo ženo. Petar Vukičević je sprva priznal, da je prijatelja, trenerja in tudi strokovnjaka za farmakologijo povprašal za nasvet o rastnih hormonih in testosteronu, češ, da se mu to ne zdi nič posebnega. Vrh Atletske zveze Norveške je trenerju že ukazal, naj se vrne s treninga v Južni Afriki na zagovor, primer pa je vzela pod drobnogled tudi norveška športna zveza ter še nekateri. Glede na zanimanje gre pričakovati, da bo nova afera, če gre seveda za verodostojne podatke, dobila globalni pomen.
Vsebina pisem je šokantna. Zaradi jasnih podrobnosti še celo mnogo bolj od ozadij iz kolesarskih vrst. Začelo naj bi se z Djordjevićevim nasvetom o rastnem hormonu. Sledila so jasna navodila o »vitaminih«. O preiskavi krvi, da bi bil svetovani odmerek (npr. 2,5 mg na vsakih 12 ur) najbolj učinkovit. Navaja tudi, da je možnost pozitivnega testa simbolična, manj kot petodstotna. Potem naj bi Djordjevič svetoval dodajanje testosterona (andriol)... Trener z Norveške je bil v tretjem pismu že navdušen, da je po petih tednih že opaziti povečanje energije in da gre za dobro kombinacijo. V nadaljevanju dopisovanja je namignil, da bodo nadaljevali s tem, ko gredo na priprave, ker bodo tam bolj varni, kar zadeva dopinških kontrol.
Kot je razvidno iz objavljenih elektronskih sporočil, naj bi sledila komunikacija zaradi zapleta z vrednostjo enega od atletov in takojšnji nasvet, tudi tarnanjem Vukičevića, da je težko pridobiti zdravnike za toliko testiranj, da ne bi bili sumljivi. V naslednjem pismu svetovalec navrže nekaj nasvetov glede krvnih testov ter doda, kako po drugi plati poteka njegovo sodelovanje z Norveškim olimpijskim komitejem z uporabo metode TMG-BMC v medicini in športu. Norveški trener je bil navdušen nad nasveti in njihovo uporabo pri atletih, češ, da popravljena kombinacija daje boljši učinek kot rastni hormon, s čimer je NN občutno izboljšal hitrost in moč. Še bolj je navdušen marca 2003, ko Vukičević navede konkretne primere uporabe dopinga s športniki. Imena je redakcija Dagbladeta zakrila.
V pismih je jasna strokovnost, očiten namen, podatki iz praktičnega dela in mnogi stranski podatki o času, krajih, stanjem, s čimer je veliko stvari še vedno preverljivih. Objavljen namen je kristalno jasen, z jasno domnevo, da je imel svetovalec izvrsten pogled na doping. Trener na Norveškem se sedaj brani, da gre za pisemsko manipulacijo.
Za mnenje o tovrstni dopinški praksi so novinarji Dagbladeta povprašali dva antidopinška strokovnjaka. Danec Rasmus Damsgaard pravi, da gre za zelo »pametno metodo«. »Testosteron in rastni hormon skupaj zagotavljata odličen učinek, kar lahko razložimo matematično, da dva plus dva ni štiri, ampak pet. S tem dodatkom izgorevajo maščobe in se tvorijo mišice. S tem je možno doseči zelo velik vpliv, posebno v disciplinah, kjer igra vlogo tudi teža,« pravi Damsaard. Ob tem pa poudarja, da je bilo rastni hormon do pred nekaj mesecev možno odkriti le zelo kratek čas po uporabi, z izboljšavo testov pa jih lahko sedaj izsledijo tudi nekaj dni po zadnji uporabi.
